Miselni naboj teh pesmi temelji na unovčenju najbolj osebne človeške ter ustvarjalne izkušnje in stremi h kritičnemu zrcaljenju slovenskih (seveda tudi pesniških) pripovedk znotraj evropske – tako mitološke kot (post)moderne – legende. Predvsem pa je Osojnikova lir ika izmenično monološko-dialoška struktura, in tudi v tem ,nestabilnac, še več – kontroverzna kot sta življenje in smrt sama, življenjski vzpon in njegovo sesedanje na krilih niča. Človek je v tej poeziji ,bela opicac, ki zavrača utvaro popolnosti, hkrati pa ve: ,Vse, kar mi je ostalo, / je kristalni nič v labirintu ogledal, razpeti nič jezika na križu niča radovednosti. Spoznanje kot edino bogastvo. Povedano z drugimi besedami: ,Kraljestvo niča je nekaj nepopisnega. Kaj pa vera, Bog…