POPLAVA

Odlomek: 

Dorijan Sivljak je odložil zvezek in nadaljeval s prebledevanjem.

Kurčevina! je mrmral. Očitno je bilo to za ta hip najprimerneje. Vsebina zvezka ga je precej presenetila; v njem je bilo še kar nekaj napisanega, a Dorijan Sivljak je izvedel dovolj. Zvezek je jezno zabrisal čez sobo, da je pristal v kotu pri postelji. 40 let je porabil, da je pozabil vse v zvezi s tem, kar je bil. Ko je pil, se tako ali tako ni ničesar spominjal. Na pogrebe ni hodil, Albert mu je sporočil, kdaj je kdo umrl – oče, mama, brat … Albertov pogreb je bil izjema, saj niti sam ne ve, zakaj, niti mu ni bilo jasno, kako ga je že iztaknil Albertov odvetnik. Saj je menda vprašal, ampak … Že to mu je bilo nadvse čudno, da se je zadnje dni zbujal v hiši, ne v kaki hotelski sobi ali kje sred oceana.

Pertinača sta klicala k večerji. Ni bil lačen, hotel je že zavpiti, naj kar sama jesta, a je potem pomislil, da se v njegovih letih ni več zdravo preveč igrat – od kosila ni ničesar zaužil, niti tekočine. Vstal je in se mu je zvrtelo. No, evo, oslabljenost, omotica, potem pa – CAK! Nič, bo kar šel na večerjo!

Esihflajš???

Naenkrat se mu je zvrtel pred očmi precej star film. Šumel je in škripal. Smo se pri nas za mizo usedl, ko je bil za večerjo cajt, smo sam tjedi ornk se najedl, ko smo jedl esihflajš. Esihflajš je muoja hrana, esihflajš mam jz najrajš, me spominja na večerjo, večerja pa na esihflajš …

Prva pesmica, ki jo je napisal … Kdaj že? Ko jo je zapel mami in atu, ga nista dotolkla, ampak so potem ob esihflajšu vsi to prepevali. Esihflajš je bil obred. Esihflajš je bil religija!