Pozdrav iz …

POZDRAV IZ …
Kaj bom letos pokazal na Prešernov rojstni dan? Vsak tretji december že nekaj let v Osnovni šoli Horjul pripravim razstavo svojih del na neko določeno temo. Najprej so bili to pregledi slikarske letine, pozneje pa sem si določil temo: Bralci, Stari mojstri v novi preobleki, Sopotniki, V nov dan. Spraševal sem se, kaj bi ponudil letos. Pokrajine imajo ljudje najraje. Novih del je premalo, pa sem se domislil, da dodam za kontrast še tisto drugo plat naše deželice.

Že leta opazujem, kako mačehovsko ravnamo s svojo naravno in kulturno dediščino. Pred leti sem fotografiral žalostno stanje Mariborske tekstilne tovarne, kjer sem imel nekoč delovno prakso. To je bilo v tistih časih, ko smo bili tekstilna velesila. Ob pogledu na to predvojno modernistično arhitekturo bi se človek kar zjokal. Prazne tovarniške hale kričijo skozi razbite šipe: Napolnite nas s kulturo, s športom, lahko tudi s tečaji Kako uspeti v življenju … Samo dajte nam živeti! Zdaj berem, da so se kulturniški birokrati spomnili, da bi jo bilo dobro obnoviti in izkoristiti. To, kar delajo v tujini že leta in leta.

Ideja je bila tukaj. Odrajžal sem iz Maribora do Ruš, v Ormož, preko Majšperka do Celja, Prebolda, Ljubljane, Kamnika, Kranja, Tržiča, vse tja do Izole. Pofotografiral sem »ruševine« ali zanemarjene znane tovarne, ki so bile nekoč »ponos slovenskega delavnega ljudstva«. In večkrat sem se vprašal, ali smo bili po drugi svetovni vojni med zmagovalci ali poraženci? Fotografiranje z navadnim aparatom je bilo posebno »slikanje«. Še s telefonom delajo boljše posnetke, a za to se nisem zmenil. Nazadnje sem za razstavo pri vsaki tovarni izbral posnetek od daleč in en detajl, navadno vhod. Nisem pa vedel, da bodo najbolj zanimiva pri vsem tem srečanja z ljudmi.

V zapuščenih obratih še tu in tam kakšen obrtnik nekaj čara, vsa čast mu, po razritem tovarniškem asfaltu tovornjaki sem in tja nekaj prevažajo, iznajdljivi podjetniki menda rešujejo naše gospodarstvo … Domačine sem povprašal za kakšno informacijo, prijazno so mi pomagali, nekateri z nostalgijo, nekateri z grenkimi spomini, tistih s slabo vestjo ni na spregled. Bil je gospod, oba sva se pogovarjala z maskama, ni me izpustil uro in pol. Dobil sem informacij za nekaj dni naprej, a tudi za petdeset let nazaj. Spet drugje me je varnostnik, bolj iz radovednosti kot zaradi varnosti, vprašal, ali mi lahko kaj pomaga. Ko sem mu pokazal dimnik, ki ga bom fotografiral, se je smeje obrnil in si mislil: »Ta že ne bo kradel, ta je umetnik.« Pri ostankih ene od tekstilnih tovarn je stal možakar, ki mi je ponujal litoželezne stebre, ki so podpirali eno od najstarejših predilnic pri nas. V njej je imel skladišče pohištva, pa so mu v to častitljivo zgradbo neke noči vdrli mulci, da bi pokradli inštalacijo. Zakurili so, da bi dobili baker, zagorelo je in se sesulo. Zdaj tam oddaja parkirišče. Zgodb brez števila.

Prav danes berem v časopisu prispevek o Plečnikovem stadionu (koliko jih je že bilo!), kako znamo rušiti, graditi pa bolj slabo. Dodal bi: najraje na ravnih in po možnosti rodovitnih tleh. Pisec omenja zgledno obnovo berlinskega olimpijskega stadiona (sam bi dodal še starorimske spomenike nekih drugih diktatorjev). Obnavljanje, kaj bi s tem? Zdaj sem se spomnil: v prvih razredih osnovne šole smo se učili krpati nogavice … Pa pridejo z buldožerji neki razvajeni pametnjakoviči, ni važno, z leve ali desne, iz globoke ali bolj plitve države, iznakazijo kavarno Astoria, nam podrejo Šumi …
Imam občutek, da naši gospodje niso nikoli odprli kakšne knjige Cankarja, Voranca ali Jančarja. Obvladajo pa Levstikovega Martina Krpana. A njegova zaspana Sv. Trojica ne bo nikoli Švica.