V obeh dramah se mesto Atene kot zaščitnik šibkih in preganjanih, kot nosilec novih,
demokratičnih in civilizacijskih vrednot, postavi na stran občečloveških pravic
celo za ceno vojne; v bran pravic, brez katerih si tudi danes ne bi smeli predstavljati
civilizirane družbe – sprejem beguncev in pokop mrtvih, ne glede na to, ali so padli
na strani poraženega agresorja ali zmagovalnega branitelja. Vendar ob nepokopanih
žrtvah druge svetovne vojne in kilometrih rezilne žice, ki naj ustavi begunce, ni
povsem jasno, ali se je v dva tisoč petsto letih spremenila definicija civilizirane
družbe ali pa družba, v kateri živimo, ni civilizirana.