S tovrstnimi slikami nas nagovarja tudi v svoji drugi pesniški zbirki Lahko se zgodi karkoti. Vendar blagozvočnost njene poezije ni brez vsakršne napetosti. Prej nasprotno. Napetost se vzpostavlja v samem lirskem subjektu in sicer v prvi vrsti na osi sedanjost-preteklost. Zdi se, kot da subjekt te poezije poskuša ustreči zahtevam sodobnega potrošniškega in/ali neo-liberalističnega sveta. Tako »nima potrpljenja s starimi stvarmi« in »ko obrabi kljuko, naslanjač, / vilico /…/ jih vrže stran in kupi nove« (Stvari). Ki želi biti venomer pripravljen, še več: enominuten. Ki si želi amputirati svojo nostalgijo (Priprave), pa četudi s topim nožičkom. Toda preteklost se vedno znova vrača: »… leta potem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi…« (Prostori čisto blizu).