Realizem, impresionizem, postimpresionizem

Razprave, ki jih je Tomaž Brejc napisal v raznih časih in za razne priložnosti, povezujeta v homogeno celoto vsaj dve značilnosti: izvirna interpretacija in erudicija. Zato so ta besedila in tudi številni drugi Brejčevi zapisi, Študije, kritike, eseji, morda refleksije – kakorkoli jih že imenujemo — referenčna ne glede na obravnavano tematiko. Ta je pretežno usmerjena v slikarstvo poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja – čeprav avtorjev interes suvereno presega imenovani okvir in se širi predvsem globoko v dvajseto stoletje, v čas modernizma in postmodernizma. Znotraj teh parametrov suvereno preigrava obsežen register podatkov in idej, ki jih spretno prepleta in razpleta v briljantna berila. Suvereno menjavanje polj in raba pojasnil zlasti iz literature, glasbe, filozofije, politike a tudi zgodovine in družbenega življenja, prispevajo k plastičnosti Brejčevih pisav in jih hkrati naredijo privlačne za vsakega zainteresiranega izobraženca – ne le umetnostnega zgodovinarja. Miselna širina, intelektualna razgledanost, sposobnost sintetiziranja in duhovna gibkost so stalnice Brejčevih tekstov. Slovenske umetnike obravnava v najširšem kontekstu in brez nepotrebne topografije, zato opredelitev, da gre za pisanje o slovenski umetnosti, pri Brejcu ni na mestu. Umetnine in umetnostne pojave zajema z značilno retoriko in kot kulturnozgodovinske pojave v razsežnosti časa, prostora ter miselnih obzorij. S svojimi teksti in javnimi nastopi je vplival na generacije umetnostnih zgodovinarjev in likovnih ustvarjalcev.