Skala in srce

In erotika, vselej povezana s strahom; že smo pri semenu. Möderndorferju pisava vselej – tako se vsaj zdi – kar >sama od sebe< zaide v erotiko, Eros, ki ga pri tem vodi, pa ni samo bog ljubezni, temveč življenja na sploh. Pisati o pesnikovi erotiki ni preprosto, Möderndorfer je tudi uspešen (erotični) prozaist, ki piše nazorno in >sočno<, kakor bi zares >sam bil zraven<, hkrati pa moramo vedeti, da je tudi v poeziji lirski subjekt samo >junak< pesmi, in mu ne smemo čisto vsega verjeti. Kakor koli, Möderndorferjevo doživljanje sveta je vselej dvojinsko, čeprav >glagoli srca< pri njem niso nikdar razčustvovani. V erotičnem (in seksualnem) odnosu pesnik daje in jemlje, se pojavlja in izginja skupaj z žensko, hkratno je medsebojno uživanje, dopolnjeno z zavestjo o minljivosti, ko užitek prihaja, že odhaja, v dvigu je že tudi spust, v vdihu izdih, v stoku ugodje in bolečina, oči so zaprte od popolne privzdignjenosti v izpolnitev in hkrati izpraznjenosti oz. padca v nič (male) smrti. Ljubezenski besednjak pa ne samo da ni sentimentalen, temveč je tudi krut. Erotični odnos ni >evharistija<, užitek in moč v njem nista nikdar enakovredno razporejena, vselej se ve, kdo je tisti, ki deli, in kdo ponižno sprejema. V Möderndorferjevem primeru moški, ki bi rad žensko v celoti zasedel (zrinil vanjo >celega sebe, vse svoje življenje<), ženska mu v tem odnosu služi kot >moja mala velika sužnja<, opisuje jo s pogostimi svojilnimi zaimki, pri čemer se zaveda njihove semantične nezanesljivosti; evfemizem >imeti žensko< pa lahko pomeni samo imeti oziroma najti samega sebe. In seveda lepoto, ki pojmovanje drugega kot zgolj sredstva presega: žensko telo, ki ga Möderndorfer opisuje kot psihofizično totaliteto, je preprosto lepo.

Najti samega sebe pa pravzaprav pomeni: nenehno iskati se. Möderndorfer se s pomočjo metonimij, pogostih besednih iger in razvezanega, a jedrnatega verza, premika v svetu, razpetem med >skalo< in >srcem<, pri čemer je faza >čudenja< pri njem že mimo, zdaj zrelo sprejema in spoznava tako sebe kot svet. Pogoste so aforistične kurzive, lapidarne definicije in povzemajoče poante pesmi, pri čemer skoraj nikdar ne ostaja brez rahle distance, celo ironije, izrečene v bistroumnih pesniških paradoksih (kakršen je >pozabljati s spominom<). A rezultat njegovega iskanja je nezanesljiv. V mestu se je mogoče, prav tako kot v telesu ženske, tudi razbliniti. Da, tudi umreti. S smrtjo se zbirka zaključuje, z žalostno smrtjo materinskega bitja, ko se vse drugo zazdi nepomembno. Ali pa tudi ne: tisto, kar je v življenju – oziroma vitalističnem Möderndorferjevem kozmosu – najpomembnejše, nemara ni smrt, temveč življenje samo, nerazdružljiva celota samotnosti, semena in smrti, ali, povedano z naslovno sintagmo, skale in srca.