Zato iz klasičnega slikarstva izrazito subjektivistično izbirajo, izolirajo in izpostavljajo tiste fragmente in ravni, ki so ostali znotraj pomenljivosti predstavnosti zastrti, obstranski in samoumevno podrejeni upodobljenemu predmetu.
S tega vidika je modernizem v odnosu do tradicije mogoče razumeti kot esej. Enako logiko bo kasneje ubral postmodernizem v odnosu do modernizma, ko bo tisto, kar je bilo marginalizirano, postavil za dominantno in potlačeno spravil na površje.