Je Prešernov klic iz Zdravljice »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo« dandanes obrnjen bolj k preteklosti ali k prihodnosti? Smemo upati, da bomo kdaj poleg obstoječega spravno nejasnega spomenika postavili tudi jasen obelisk sprave? Še lahko verjamemo v uresničitev prešernovske želje, da »koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan« in da bomo tudi doma kdaj zaživeli spravno? Še lahko dosežemo dialoško argumentiran pogovor o odgovornosti za tragične slovenske delitve v naši zgodovini? Kaj narediti, popraviti in pripraviti, da bi lahko živeli spravno? Četudi ne v človeka presegajoči čisti ljubezni, pa vendarle brez ubijalskega sovraštva?

Kljub spravi z mrtvimi in slovenski osamosvojitvi pa vse bolj pogosto slišimo, da dejanske sprave nismo uresničili.

»Vedno znova sem poudarjal, da si moramo prizadevati za spravo med živimi, ko smo vsaj formalno dosegli spravo z mrtvimi. Žal tudi kristjani niso bili vedno pripravljeni na tako spravo. Večkrat slišim ugovor: Najprej bomo malo obračunali. Vedno znova pa mora Cerkev spominjati na Kristusove besede: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. (Luk 23,34)«

Alojzij Šuštar: Spravne slovesnosti – plamenček upanja na slovensko spravo

(Cerkev v svetu 32/1998, 5-6, str. 105)