Smrtne razlike

Nič nisem našel, ker sem takoj pomislil, da je najbolje začeti z verzi iz njegove knjige. Z njegovimi. Ker mislim, da gre za nekakšen tehnični napotek, kako jih brati, tudi sam priznam, da sem imel na začetku težave. Še sanjalo se mi ni, o čemje tu govor, kot kdo, ki vdre v tuje sanje in mora najprej spoznati barve v tujem svetu, prepoznati ptice na vejah in njihove ostre obrabe, ki jih skrivajo pod trepalnice kot sramežljive deklice. Podobe so se mi izmikale, le tu pa tam so mi dovolile, da sem za hip uzrl neko sled, sled nekega jutra, groze, komaj izrečene prizadetosti. A že v naslednjem hipu so se podobe potuhnile, se zaprle v kamen, trde kot brezizrazen monilit, »zapete besede«, kot Žerjal zapiše v pesmi Kriva knjiga. Nič nenavadnega, sem pomislil.