Sodobna ruska poezija

Zato menim, da je pri vseh teh avtorjih močno izražena individualnost – to, kar se v okviru ruskih kritičnih diskusij zadnjega časa imenuje »pomnožitev smisla«: lastni dodatek k temu, kar je bilo v ruski poeziji že nekoč ustvarjeno. Veliko težje pa sem se odpovedal ideji »široke sodobnosti«: zgolj zato, ker nisem prepričan, da je mogoče rusko poezijo, ki zaobjema pol stoletja, predstaviti izključno s petindvajsetimi imeni, kajti za kaj takega je potreben trikrat večji obseg. Zato so ne glede na moja osebna načela, v knjigo uvrščeni le avtorji, ki danes, tu in zdaj, neposredno izdajajo nove pesmi ter preoblikujejo splošno podobo ruske poezije. Razumljivo je, da je tujemu bralcu pri tem včasih nejasno, s čim se ti avtorji spoprijemajo ali od česa se odvračajo – vendar to je najbrž neizogibno zlo.

Sicer pa sem hotel prikazati čim širšo in raznoliko podobo (z izjemo avtorjev, ki se jih nikakor ne da prevesti v drug jezik – na primer tistih, ki svoje verze gradijo na navzkrižju podobno zvenečih, a pomensko različnih besed). To se tiče tudi razpršenosti generacij (avtorji v knjigi so razvrščeni po starosti, kar pomeni, da je med prvim in zadnjim pesnikom v zborniku skoraj petdeset let starostne razlike) in geografije (hkrati z očitnima Moskvo in Peterburgom so v antologiji predstavljeni tudi Rim, Pariz, New York, Kopenhagen, Riga, Jekaterinburg na Uralu in majceni Minusinsk v daljni Sibiriji – sicer pa je iz biografije avtorjev razvidno, da so se pravzaprav tudi moskovsko-peterburški pesniki znašli v prestolnicah iz vse nekdanje SSSR). Prav tako se med zastopanimi avtorji zelo veliko razlik kaže tudi v sami vsebini pesniškega izražanja – čeprav nad samimi razlikami, kot se v življenju pogosto dogaja, prihajajo na površje še toliko pomembnejše podobnosti.

Dvainosemdesetletna Ina Lisnjanska, s katero začenjam zbornik, se ni denimo nikdar v življenju prištevala med »pesnike-novatorje«: po ritmu, intonaciji, običajnih sklicevanjih na biblijski in antični mit, velja njena poezija za zelo tradicionalno; ne črpa le iz »srebrnega veka« ruske poezije (predstavnica je, denimo, Ana Ahmatova), temveč tudi neposredno iz virov 19. stoletja. Vendar pa je sama snov njenega pesniškega izraza – strastna, polnokrvna ljubezen v poznih letih, ki ne skriva niti erotične dimenzije, in sicer ne v odnosu do kogarkoli, temveč do lastnega moža, s katerim sta skupaj preživela veliko let – tako nenavadna za rusko poezijo in nasploh za rusko kulturo čustvovanja, da začne celo umirjeni ritem anapest zveneti z nepričakovano svežino.

Od tod tok poezije nepričakovano preskoči k triintridesetletnemu Vasiliju Čepeljevu, s katerim se antologija zaključi: pesniški ritem je pri njem, razumljivo, veliko svobodnejši in namesto ljubezni žene do moža gre pri njem ves čas za ljubezen moškega do dečka, toda navsezadnje se Čepeljev, sredi vse te raznolikosti posameznih detajlov, nagiba k istemu kot Lisnjanska: k temu, da ljubezni ne pogojuje sam objekt, ampak pripravljenost na samopozabo in samoodrekanje. Že po tem odločilnem odgovoru si je mogoče zastaviti pretkana vprašanja o tem, kakšne nove razsežnosti večnega čustva nam omogoča odkriti ali izoblikovati ta ali oni objekt privlačnosti …”

Dimitrij Kuzmin, iz Predgovora