Te osnovne oblike bomo poskušali izluščiti na področju novejše umetnosti. Sosledje obdobij označujemo z imeni: zgodnja renesansa – visoka renesansa – barok, ta imena pa le malo povedo in njihova raba na Jugu in Severu mora nujno voditi k nesporazumom, ki pa jih je komaj še mogoče odrivati. Na nesrečo ima tu svojo zavajajočo vlogo še prispodoba: porajanje – razcvet – propad. Če med 15. in 16. stoletjem dejansko obstaja kvalitativna razlika, ker si je 15. stoletje moralo zelo postopoma šele pridobiti spoznanja o učinkih, s katerimi je 16. stoletje tako svobodno razpolagalo, pa sta (klasična)umetnost cinquecenta in (baročna)umetnost seicenta po vrednosti na isti ravni. Beseda klasično tu ne pomeni vrednostne sodbe, saj klasičnost obstaja tudi v baroku. Braok ni ne padec ne dvig klasičnega, temveč povsem drugačna umetnost. Zahodnega razvoja v novejšem času ne moremo zvesti na shemo preproste krivulje z vzponom, vrhom in padcem; ima namreč dva vrhunca. Naše simpatije lahko veljajo enemu ali drugemu – v vsakem primeru se moramo zavedati, da je ta naša presoja samovoljna, tako kot je samovoljno, če rečemo, da naj bi rožni grm doživel svoj vrhunec v tvorbi cvetov, jablana pa v tvorbi plodov.