Bil sem na skupinskem branju, kjer sem slišal pesem, v kateri si je znan pesnik privoščil znanega pevca in opisoval svoje misli ob pogledu na njegov v daljavo za­zrt pogled na plakatu. Nekateri so se krohotali. Tudi sam sem se na začetku režal, potem pa me ni več za­bavalo. Nakar sem šel naslednje jutro čez Zvezdo, kjer je bil teden knjige, in obstal pred plakatom naj­lepšega slovenskega pesnika iz kolekcije založbe, kate­ri je pripadal tudi pesnik, ki se je norčeval iz pevca na plakatu.