Pričevanja modrecev, pesnikov, popotnikov in preprostih ljudi v prvem delu pesniške zbirke Tutankamon, ki govori o poti in času, o večnem kozmičnem redu in povezanosti življenja s smrtjo, se v drugem delu prepletajo s poetičnimi razmišljanji o mladosti, lepoti in ljubezni. Bergles pred nami razgrinja svet, ki ni obremenjen s predsodki, in kjer se lahko mlade sanje in želje svobodno izživijo. Stari Egipt je metafora za prostor in čas, ki se ne sramuje strasti, čutnih užitkov, najdrznejših sanj, pohotnega zanosa krvi, in je strpen do vseh oblik ljubezni. Pesem potuje v preteklost, da bi izrazila misli in občutja, ki se izkažejo za brezčasna in univerzalna. To je poezija o prebujanju telesa, o iskanju telesnega in duhovnega stika v strastnem hrepenenju po drugem bitju, o bližini in ljubezni, poezija, ki zanosno pritrjuje življenju, ki preseneti in očara s senzualnostjo, z erotično energijo ter s silovito izpovedno močjo.