Govorica je simbolično potrjevanje naše negotove prisotnosti. Iz te zavesti nastaja pesniška govorica Vračanj. Človek, ki jo izgovarja, ni vase zaprt in sebi zanesljiv, marveč se, minevajoč v času, nenehno išče: skozi doživljanje stvari in dežja, skozi dekle in ljubezen, skozi dialog s pesniki ter skozi dialog z izginjajočo zdajšnjostjo samega sebe. Govoreč se razblinja v koncentričnih krogih, ki se širijo navzven in v neskončnost, a iz razmika, iz "razpoke"", iz razdalje med temi krogi utripajo Besede – "reže srečevanj"med jazom in njegovimi mnogimi jazi. Besede se zgoščajo v pesem, ki kakor čvrst kristal prestreza in preliva razpršene odseve resničnosti. Pesem je tista, ki človeka vrača v posvečeno, a samotno gotovost prisotnosti; tistemu, ki jo izgovarja, potrjuje, da je. – Vračanja so pesniški prvenec Andreja Hočevarja (1980): umetniško zrela, sugestivna in obenem miselno zjedrena poezija.