Zakaj bi omenjala Ahila

Tako najbolj učinkovito izvede tisto, čemur danes tako radi pravimo žensko pisanje, saj je izmuzljiva in težko opredeljiva ženskost vpeta v vsako njeno besedo kot samoumevni in logični del pesničinega razmišljanja. Te poezije ne bi bilo brez osebe, ki jo živi, ravno tako kot težko ločimo misel od jezika. Za ovinkom včasih ljubečih in včasih problematizirajočih in rušilnih pesmi o dvojini, bralca vedno znova čaka deklica, ženska, starka, ki izpričuje samo svoj pogled.