V začetku šestdesetih let, ko je profesorica Helena Menaše oblikovala ta projekt, jo je vodila potreba pedagoga, da prenaša znanja na ljudi in širi njihova obzorja. Z vodniki je oblikovala sistem informiranja javnosti o kvalitetah in pomenu naše dediščine. V šestdesetih letih je ta projekt predstavljal izredno novost, saj se o popularizaciji dediščine ni razmišljalo, prav tako so bile redke publikacije, ki so širile spoznanje o bogatem spomeniškem fondu Slovenije in naše preteklosti. Izjemna človeška kultura in širina se kaže prav v tem, kako je profesorica Menašejeva zastavljen projekt postavila na noge, zagotovila stalno financiranje in pridobila založbo Obzorja Maribor, da je založila to zbirko. Njeno zagnanost in predanost svojemu delu opisuje tedanja direktorica Zavoda SRS za spomeniško varstvo, Mica Černigoj, v knjižici Dvajset let zbirke. V njenem petnajstletnim uredništvu se je zbirka močno zasidrala v slovenski prostor. Uredila je 108 številk vodnikov. Visoko število kaže izredno potrebo prostora po tovrstni literaturi. Po smrti Helene Menaše leta 1980 je Zavod SRS za spomeniško varstvo prevzel uredništvo vodnikov, saj so se zavedali pomena zbirke. Izšlo je deset naslovov, ko je leta 1982 uredniško delo prevzel dr. Lev Menaše. V kratkem štiriletnem razdobju je pod njegovim uredništvom izšlo 24 novih vodnikov. Kot zadnjo je izdal knjižico Dvajset let zbirke, ki nam omogoča pregled vseh izdanih vodnikov in kratko zgodovino nastajanja zbirke.