Na tej podlagi je zagovarjal govorjeni oz. občevalni jezik Trubarja kot temelj slovenščine, medtem ko so slovničarji 19. stoletja vzgojili knjižni jezik, ki je nastajal politično, v duhu panslovanstva, na osnovi purizma in arhaičnega kmetskega jezika. S tega vidika je po vojni kritiziral slovenski pravopis iz leta 1950, pa tudi usmeritev odrskega govora in nesmiselno vztrajanje pri historični izreki na podlagi historične pisave. V 50. letih je Vodušek pripravljal disertacijo o glasovno motiviranih besedah (onomatopejah), ki je ni dokončal, delne objave ključnih dognanj (v nemščini in angleščini v reviji Linguistica) pa so jezikoslovcem še danes malo znane. S praktičnim delom v leksikologiji na Inštitutu za slovenski jezik SAZU (pripravil je podlage za nastanek poznejšega Slovarja slovenskega knjižnega jezika) je postal tudi pionir sodobnega enojezičnega slovaropisja pri nas.