Starejša literarna zgodovina je Jarčevo kratkoprozno pisanje komaj omenjala; več se je pisatelju posvečal le Franc Zadravec. Po letu 1980 so se mlajši literarni zgodovinarji izčrpneje ukvarjali z ekspresionističnimi značilnostmi Jarčeve krajše proze. Ta je doživela novo ovrednotenje šele po letu 2000, v študijah Gregorja Kocijana in Jožice Čeh Steger.