Je obrat upanja in zahteva silovitega oplemenitenja elementarnih strasti v sledi nemogočega, ki ga v svojem temelju odstira pristnost melanholije in hrepenenja. Intenzivnost čustvovanja osebe v njeni neuničljivosti. V tem pa se tudi daruje, odpira drugemu. Enkrat je to krvaveča sled rane, ki jo oblizne ogenj, drugič čudežno rojstvo deteta, svetovljanstvo daru. A to neutešljivo opevanje življenja je iz enega kosa, obenem paradoksalni spoj dežele brezupa in brezpogojne ljubezni, "kamor si grejo brezdomci iskat svoj pravi dom". In tam notri morda vsaj za hip prenehajo "drgetati od samote".