Mala Tigrica ni kot drugi tigri: je vedoželjna, ves čas je na preži in odkriva čarobnost tajge. Včasih se ji porajajo dvomi, zato zapusti Mamo in se sama poda na dolgo popotovanje onkraj tajge. Medtem ko drugi tigri sledijo svojemu nagonu, njo žene radovednost ter vneto premišljevanje o sebi in svetu. Mama ji je posredovala nekaj tmeljnih naukov; med drugim tudi svarilo, naj se izogiba Človeka. Človek namreč ni lovec zaradi nuje, pač pam iz zavisti, je bitje, nevarnejše od ledu, ki je sposobno izdelovati ubijalske pasti ter streljati s kadečo se cevjo… in to samo zaradi krzna.
A Mala tigrica je šla prav tej usodi naproti: še mlada se je podala proti vzhodu v upanju, da se bo nekoč dotaknila sončnih žarkov. Zvedavost jo je pripeljala do Človeka. Kljub Maminemu opozorilu, ga je želela srečati. Odtlej njeno življenje ni bilo več takšno, kot je bilo prej.
Zgodba Susanne Tamaro je namenjena tako starejšim kot mlajšim bralcem. Gre za basen, ki skozi pustolovščino, v kateri se prepletata živalsko in človeško kraljestvo, pripoveduje o univerzalnih vrednotah: radovednosti in neusahljivi vedoželjnosti ter neukrotljivem občutku svobode.
Recenzija iz Bukle:
Italijanska pisateljica Susanna Tamaro, avtorica uspešnice Pojdi, kamor te vodi srce, se je h klicu iz tega naslova po svoje vrnila tudi v pravljici za odrasle Tigrica in Akrobat. V njej je upodobila Tigrico, ki se je s silno vedoželjnostjo že od malega razlikovala od svojega rodu. Ni poslušala Maminih svaril in življenjskih napotkov, sledila je svoji želji, da spozna svet in Človeka. Srečanje z modrim samotarjem v tajgi je bilo srečno. Postala sta prijatelja, v pogovorih z njim je dojela, kakšni so ljudje in po čem se razlikujejo – kar se je potrdilo, ko so ga pohlepni lovci ubili, ker jo je hotel zaščititi pred njimi. Prodali so jo v cirkus, kjer se je Tigrica sčasoma spoprijateljila s Krotilcem, mali Akrobat, ki mu je zaupala, da bi se rada naučila leteti, pa jo je izpustil iz kletke. Letenje je pomenilo svobodo, vendar se Tigrica, ki ji je Človek v razcapani obleki pomagal ubežati zasledovalcem s puškami, v divjini ni več znašla. Ostala je sama z mislimi o plemenitosti, hrabrosti, upanju … – Iztok Ilich, Bukla 149
