Morje

Bonet je zato bližji Cankarjevi Hiši Marije Pomočnice kakor pa Mannovi Čarobni gori, ker piše z nenavadno ostro bolečino. Človek mora ohraniti sposobnost presoje celo v najhujši grozi in tudi tedaj, ko je sposoben največje podlosti. Tudi morilec je še vedno človek, saj vprašanja o lastnih dejanjih ostajajo vseskozi odprta, nerešljiva, zavezujoča. S to nepodkupljivo držo svojih junakov je Bonet ustvaril prav posebno, dobesedno mitično podobo mladosti. Njegovi dečki se upirajo temu, da bi s korakom v odraslo sobo izgubili neposrednost, stik z življenjem, takšnim kot je. Načrtno gojijo vedenje o svojem lastnem telesu in se ves čas ukvarjajo drug z grugim, drezajo v najbolj prikrite kotičke lastnih misli zato, da se odnos do drugega ne popredmeti in ne okosteni.

Morje ne teče enakomerno in urejeno. Bonet dogodke in čustva predstavlja kot izolirane fragmente. Časovna os je v romanu zlomljena, ostajajo le nepovezani drobci. Zato Bonet od bralca zahteva aktivno vlogo, zaupa njegovemu poznavanju okoliščin, ve, da bo znal razumeti njegovo grenko ironijo. Morje gradi svet z izjemno jasnimi slikami, a brez vsake dokumentarne gotovosti. Pripoved se razvija v nekakšni zgodovinski megli, saj so tudi najbolj pretresljivi dogodki komajda razpoznavni celo za poznavalce okoliščin. A pisatelja zanimajo le tisti trenutki, ki se vžgejo v spomin u ognjem, spomini, ki se kakor mah oklepajo skal. Zato je v romanu toliko neizrečenega. Pavze in premori so razsejani ravno na najbolj odločilnih mestih. Bralec mora sam dopolniti verigo vzrokov in posledic, da bi preteklost ohranil živo in pristno.

O avtorju:

Blai Bonet (1926–1997) je samega sebe nekoč opisal kot »stavbo v gradnji«. V njem naj bi živeli zidarji in tesarji, ki ga izdelujejo, sam pa iz daljave opazuje njihov neprestani trud. Bonetovo ustvarjanje je zaznamovano s tem skrajno napetim odnosom do samega sebe, s pogledom od zunaj.

Leta 1936, ko je v Španiji izbruhnila državljanska vojna, je Blai Bonet stopil v semenišče v Palmi na rodnem otoku Majorki. Pri osemnajstih pa ga je moral zaradi tuberkuloze zapustiti, tako da je svoja najobčutljivejša leta preživel v sanatoriju Caubet blizu Bunyole. Ta izkušnja je več kot očitna avtobiografska podlaga pripovedi v romanu. Bonet je začel objavljati v petdesetih letih, ko so izšle njegove prve pesniške zbirke. Morju pa so v najbolj plodnih letih njegovega ustvarjanja sledili še romani Haceldama (1959), Judež in pomlad (1963) in Mister Evasió (1969), pesniška zbirka Slehernikov evangelij (1967), pa tudi druga pesniška in dramska dela ter opazne študije o sodobnem slikarstvu, predvsem o Antoniju Tàpiesu (1964). Iz njegovega poznega obdobja izstopajo dnevniški zapiski Oči (1974) in Pogled (1975). Nobeno njegovo delo še ni bilo prevedeno v slovenščino, Morje pa je poleg Bearna (1961, slov. prev. 2013) Llorença Villalonge sploh ena prvih knjig katalonske književnosti, ki prihaja k nam z Balearskih otokov. Leta 2000 je roman služil kot predloga istoimenskemu filmu režiserja Agustíja Villaronge, ki je znal na posebej pretresljiv način ujeti tesnobo mladosti s porezanimi krili in dušeče vzdušje povojnega časa v mali otoški skupnosti.

O prevajalki: 

Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je doktorirala iz literarne teorije. V katalonščini so med drugim izšli njeni prevodi Jančarja, Kiša, Pahorja, Debeljaka in Mozetiča. Slovenske bralce pa je seznanila s Ferraterjem, Moncado, Cabréjem, Llorençem Villalongo, Mario Mercè Marçal in drugimi.

Odlomek: 

Dokončno, doživeto, neskončno okno v sobi 13.

Zgodilo se je včeraj zvečer, ob sedmih, med obveznim počitkom, ko so bili vsi drugi na galeriji, vsak v svojem chaise-longue. Pater Gabriel je ukazal, naj me odpeljejo v trinajsto sobo, ker ni hotel, da bi drugi bolniki videli stigme na dlaneh in kri na srajci.

V trenutku, ko me je Agusti Alcantara posadil na voziček, sem pogledal gojene in divje oljke, pa prve luči, ki so se začele prižigati v mestu, medtem ko so fantje z rumenkastim obrazom in raztrganimi hlačami gotovo že prodajali večerno izdajo časopisov.

Molil sem celo noč, ker sem si želel jokati. Počutil sem se, kot bi kadil marihuano, dokler nisem zaspal in sanjal, da sem imel hrbet iz lesa in da mi je neki deček oči in usta zbrisal z radirko.

Če preneham dihati, čutim njegov vonj, vonj Andreua Ramalla, ki me je prijel za roko, da bi mi pokazal nekaj groznega, kar je njemu pokazal Ceferino Olmedo iz Albaceta v domači vasi, vonj spominja na razkužilo, ki ga doma uporabljajo za sterilizacijo pšenice. Vonj je podoben tudi vonju žensk v vasi, ko se pri petinštiridesetih letih zaradi žalosti počasi začnejo odrekati dragim milom in lepemu obnašanju. Andreu Ramallo si ves mesec ne preobleče spodnjega perila.

Čutim vonj svojega pogubljenja in zaradi svojega pogubljenja jočem kakor deček, jočem, kakor jočejo včasih zaljubljeni fantiči pri štirinajstih, ki svojo puberteto nosijo kakor trnovo krono, kakor nekateri ljudje nosijo svojo pamet.