Nesrečko: Zgodbe za otroke, ki ne marajo brati (ponatis)

Iz vsebine in oblike besedila veje avtoričino temeljito poznavanje težav, s katerimi se srečujejo otroci, ki se težko naučijo brati in zato tudi ne marajo brati. Zgodbe v knjižici so kratke in berljive, vaje preproste in otroka motivirajo, saj čuti, da jim bo kos.

Avtorica o knjigi:

Zgodbe za otroke, ki ne marajo brati, so nastajale več let. Ob pisanju zgodb sem imela pred očmi otroke, ki imajo z branjem težave, berejo počasi, z naporom in odporom. Okolica pogosto nima razumevanja za njihove težave. Starši in učitelji zahtevajo, da urijo branje dalj časa, kot zmorejo. Pri tem jih pogosto puščajo osamljene v sobi, odstranjene iz družinskega dogajanja. Ne pomagajo jim, zgolj zahtevajo: Beri, beri! Veliko teh otrok je nesrečnih. Od tod tudi naslov knjižice.

Zgodbe (vseh je štiriinštirideset) sem poskušala pisati tako, da bi bile za bralce lažje berljive in lažje razumljive. Pri začetnih zgodbah so besede kratke in vsakdanje. V besedilu se iste besede večkrat ponavljajo. Vrstice so kratke, stavki in povedi se začenjajo v novi vrsti. Tako ima otrok občutek, da bere hitreje, kar je pomembno za motivacijo. Zgodbe imajo od dvajset do dvaindvajset kratkih vrstic. Z vsebino zgodb, ki jih piše deček z bralnimi težavami, poskušam pokazati razumevanje do otrokovih čustev, občutkov, da ga ne razumejo, da mu delajo krivico. Deček opisuje vsakdanje dogodke, vmes pa sporoča, kaj delamo odrasli narobe in kako bi mu lahko pomagali. V zgodbah se torej skrivajo tudi napotki za starše in učitelje.

Pred začetkom vsake zgodbe je navodilo, kdaj naj otrok bere (Beri samo v ponedeljek, Beri samo v torek …), pod listkom iz koledarja pa je okvirček, v katerega otrok naredi kljukico, ko je nalogo opravil. Otroke želim pripraviti do tega, da bi res brali vsak dan in da bi občutili zadovoljstvo, ko lahko naredijo znamenje za opravljeno nalogo. Zgodbam sledijo naloge, ki so dopolnjene z ilustracijami. Z njimi preverjamo razumevanje, hkrati pa so to različni metodični postopki, ki na različne načine spodbujajo pridobivanje in urjenje bralne tehnike. Vmes so tudi gibalne vaje (npr. naredi nekaj vranjih skokov), ki služijo za motivacijo in nagrajevanje.

Branje je pomembna spretnost v procesu pridobivanja znanja. Brez tekočega in vsaj zmerno hitrega branja in branja z razumevanjem je pridobivanje znanja ovirano. Bralna spretnost se pridobiva z vajo, pri čemer pa trčimo na otrokov odpor do branja. Zato sem si pri nastajanju knjižice vseskozi prizadevala, da bi otrokov odpor zmanjšala, ga z vsebino, humorjem in izpolnjenimi nalogami nagrajevala in mu sproti ponujala načine, ki branje olajšajo. Enako si je tudi oblikovalka in ilustratorka Irena Gubanc izjemno prizadevala, da bi se vživela v težave teh otrok in jih z obliko in ilustracijo tako pritegnila, da bi knjižico vzeli v roke res vsak dan. Njena je tudi zamisel, da se knjižica konča s pisno čestitko uspešnemu bralcu. Torej bralcu, ki je knjižico prebral do konca. Čestitko pa si zaslužijo tudi starši, ki bodo stali otroku ob strani, da bo ta v slabem mesecu in pol dosegel cilj.

Iz recenzije dr. Livije Knaflič, klinične psihologinje: 

Cilj avtorice je, da bi otroci z branjem zgodb in z vajami izboljšali bralno tehniko in razumevanje prebranega. Iz vsebine in oblike besedila veje avtoričino temeljito poznavanje težav, s katerimi se srečujejo otroci, ki se težko naučijo brati in zato tudi ne marajo brati. Zgodbe v knjižici so kratke in berljive, vaje preproste in otroka motivirajo, saj čuti, da jim bo kos.

Posebej želim poudariti motivacijske prvine knjižice: preprosta besedila, kratke zgodbe, pohvala, optimistična naravnanost, kar vse je v primeru bralnih težav izrednega pomena. Otroci, ki težko berejo, se s svojo težavo srečujejo dnevno v šoli in doma, pogosto so deležni opazk učiteljev in staršev in neredko imajo zaradi tega slabo samopodobo.

Z vidika uporabnosti knjižice so posebej dragoceni jasni in razumljivi napotki staršem, učiteljem in drugim odraslim, ki bodo ob otroku, ko boknjižico uporabil /…/

Bojana Mirtič, mobilna specialna pedagoginja: 

Na prošnjo avtorice sem preverila, kako sprejemajo zgodbe o nesrečnem dečku učenci s posebnimi potrebami na področju učenja in razvoja, ki obiskuje osnovno šolo. Učenci so besedila prebirali z veliko mero radovednosti in se zabavali ob zastavljenih nalogah. Te so jih še dodatno motivirale za branje in sledenje vsebini. /…/

Učenci so povedali, kaj jim je bilo najbolj všeč: 

• kratko besedilo
• ponavljajoče besede
• smešna vsebina
• naloge na koncu besedila
• navodilo (beri samo v ponedeljek, samo v torek!) za omejeno dolžino branja, saj sami nikoli ne vedo, če so prebrali dovolj.