So res vsega krivi starši?

V tej knjigi ne iščemo krivca za mladostniške zablode, ampak iščemo starše oziroma učitelje, v sebi dovolj mirne, da lahko razumejo mladostnika, ki se bo z vso vnemo boril proti vsaki avtoriteti in si obenem želel, da v dialoškem smislu njegovi vzgojitelji nikoli ne popustijo. Gre za obdobje, ko so na preizkusu tako starši kakor tudi mladostniki, in verjetno je to zares čas, ko so oboji na največjem prepihu.

Verjetno nikoli ni tako težko vedeti, kaj je prav, kako vzgajati, kako razumeti otroka, ga čutiti, mu pomagati, ko pa velikokrat govori ravno nasprotno od tistega, kar misli in čuti. Starši morajo zato vsekakor poznati slovar za mladostnikove izraze, ki so v vsaki generaciji malo drugačni, poleg tega pa tudi in predvsem slovar, ki jim prevaja njihovo vedenje in govorjenje v besedišče, kjer vedno stoji želja: potrebujem te, vztrajaj in ne nasedaj mojim uporniškim strategijam, saj so izključno samo prošnje tebi, da vztrajaš tako dolgo, da se ob tebi lahko umirim.

To je namreč obdobje največjih čustvenih, miselnih, vedenjskih in predvsem telesnih ali organskih preobratov, zato mladostnik nujno potrebuje starše, pa če jih še tako zelo zavrača. V marsičem je to ponovitev obdobja, ko je začel hoditi, ko je bil že telesno usklajen in je lahko že rekel prvi ne; nekaj podobnega je sedaj, le da ga takrat telo izjemno hitro ter predvsem intenzivno in globoko začne učiti najpomembnejših lekcij življenja. Mladostnik pa s pomočjo staršev začne počasi razumevati in poslušati svoje telo, ki mu govori samo resnico, ki hrepeni in je željno ljubezni, in če tega ni, skuša telo utišati, prisiliti k molku s pomočjo alkohola, drog, prenajedanja, stradanja itd. V tej knjigi bomo zato skušali najti odgovor tem najbolj perečim mladostniškim temam, ki izjemno močno kličejo po očetu in materi, ki naj bosta enotna, ki naj sodelujeta, tako kot sta se zaobljubila na dan veliek obljube, dsaj je to največja garancija za mladostnika, da se bo lahko zdravo razvijal in odšel v svet.

Ob tem se pojavlja verjetno logično vprašanje, kaj pa tam, kjer starši ne sodelujejo, kjer so ločeni ali pa čustveno ali fizično odsotni. Dejstvo je, da bo tudi v takšnih okoliščinah mladostnik neustavljivo iskal oba starša in vsakega posebej, saj sta zanj edini svetinji v življenju in se jima ne bo odpovedal. Morda se bo moral odpovedati idealu in si priznati, da nista več skupaj ali da nikoli nista bila skupaj, ne bo pa se odpovedal njunim funkcijam, ki jih morata uresničiti – otrok se namreč ne bo nikoli odpovedal temu, da ga oče sprejme, da je ponosen nanj, da verjame vanj in da ga lahko spoštuje; po drugi strani se tudi ne bo odpovedal materini ljubeči roki, njenemu sočutju in predvsem zavedanju, da ga globoko v sebi vedno čuti in mu stoji ob strani, ne glede na kar koli. Seveda bo te vloge otrok izmenjaje hotel od obeh, vedno pa, kar je najbolj bistveno, si bo želel njune bližine in njune topline, saj je to edina zares zanesljiva varnost, ki vodi v življenje in premaga še tako ostre čeri.