Cerkve, katedrale, bazilike, mošeje, templji, svetišča so vedno bili in ostajajo prostor osrednjega dogajanja, so nekakšen odraz kulture, navad in načina življenja v nekem prostoru. Gre za sliko, destinacijo v malem, ali raje vpogled v razmišljanje in mišljenje prebivalcev določenega kraja. Ostajamo mnenja, da je ravno sveti prostor kraj najboljših doživetij. Po slovesnosti je kratek zaplet v pogovor z mimoidočim prebivalcem zagotovljen, s tem pa vpogled v dogajanje kraja, ki ga gost samo z obiskom turističnih atrakcij ne bi dobil.
Na romanja se torej vedno odpravljamo z vsem srcem in si med »procesom« spočijemo dušo in telo. Romanja tako ostajajo počitnice v pravem pomenu besede, kjer človek odvrže vse okove in spone ter zares odrine na globoko. Ob tem si začrtam cilje za prihodnost ter se osredotočim na seštevanje prejetih blagoslovov iz preteklosti.
Pričujoča monografija združuje navdihujoče izkušnje preteklih romanj različnih romarjev in romark in tako predstavlja totalni zen za vse ljubitelje in bodoče ljubitelje romanj.
Mnenje o knjigi:
Znanstvena monografija bo dobrodošla vsem, ki želijo razumeti fenomen potrebe po takih in drugačnih romanjih v skrajno dereligiozirani družbi. Pomagala bo vsem, ki bi radi razumeli svojo lastno potrebo po izstopu iz prisil sodobnega življenja in se bi radi bolj povezali s sabo. Predvsem pa bo pomagala vsem, ki se ukvarjajo s človekom in religijo, da bodo lažje razumeli, da sekularizacija še zdaleč človeka ni oddaljila od iskanja sakralnega, presežnega, ampak je še kako živa. Prav to pa bo hkrati pomagalo vsem, ki želijo to eno najbolj rastočih panog v turizmu, razvijati in jo tržiti. – Prof. dr. Janez Vodičar