Tudi morilec je še vedno človek, saj vprašanja o lastnih dejanjih ostajajo vseskozi odprta, nerešljiva, zavezujoča. S to nepodkupljivo držo svojih junakov je Bonet ustvaril prav posebno, dobesedno mitično podobo mladosti. Njegovi dečki se upirajo temu, da bi s korakom v odraslo sobo izgubili neposrednost, stik z življenjem, takšnim kot je. Načrtno gojijo vedenje o svojem lastnem telesu in se ves čas ukvarjajo drug z grugim, drezajo v najbolj prikrite kotičke lastnih misli zato, da se odnos do drugega ne popredmeti in ne okosteni.
Morje ne teče enakomerno in urejeno. Bonet dogodke in čustva predstavlja kot izolirane fragmente. Časovna os je v romanu zlomljena, ostajajo le nepovezani drobci. Zato Bonet od bralca zahteva aktivno vlogo, zaupa njegovemu poznavanju okoliščin, ve, da bo znal razumeti njegovo grenko ironijo. Morje gradi svet z izjemno jasnimi slikami, a brez vsake dokumentarne gotovosti. Pripoved se razvija v nekakšni zgodovinski megli, saj so tudi najbolj pretresljivi dogodki komajda razpoznavni celo za poznavalce okoliščin. A pisatelja zanimajo le tisti trenutki, ki se vžgejo v spomin u ognjem, spomini, ki se kakor mah oklepajo skal. Zato je v romanu toliko neizrečenega. Pavze in premori so razsejani ravno na najbolj odločilnih mestih. Bralec mora sam dopolniti verigo vzrokov in posledic, da bi preteklost ohranil živo in pristno.