Hčerka mami

Draga mami, ta knjiga je posvečena tebi. Vem, da si mi dala najboljše in največ, kar si zmogla in znala. Četudi to, kar si mi dala, ni bilo vselej tisto, kar sem potrebovala, želela ali iskala. Tako je pač bilo. In tudi to je bila ljubezen. Izredna vez, ki je obenem trajen odnos – nit življenja, ki se vije med generacijami mam in njihovih hčera. Enkrat je ta vez ljubeča, drugič boleča.

Mami, hvala ti, da sem.

Iz knjige:

»Ti samo pridi. Skuhala ti bom juho.«

To niso bile le blagodejne besede za mojo ranjeno dušo, temveč tudi krepčilno zdravilo za moje utrujeno telo. Ko sedaj pogledam nazaj, podoživim tiste težke trenutke, v katerih sem se znašla takrat davno. To je bil eden mojih večjih neuspehov. Spremljalo ga je globoko razočaranje in izguba zaupanja v ljudi. Potrtost je načenjala moje misli in moje telo se je poklapano vdalo pod težo črnih blodenj. Bila sem izčrpana in žalostna. Brez volje do življenja. Svojo bolečino sem skrivala pred svetom. Tudi pred tabo. Nikogar nisem želela videti. Mazohistično sem se predajala mukam ranjene duše.

Bilo je že čez poldne, ko je zazvonil telefon. Ti si bila, mami. Odzvonilo je in nisem dvignila. Čez pet minut si poklicala ponovno. Zrla sem v utripajoči zaslon pred sabo, na katerem je izginjala in se zopet prikazovala beseda »mama«. Solze so začele vreti iz mojih oči in naenkrat sem planila v neutolažljiv jok. Takrat sem se zlomila. Iz mene je prihajal nenadzorovan val bolečine in odzvanjal v glasno ihtenje. Vedela sem, da mi s klicem ponujaš roko. Me z zvonjenjem vabiš v svoj objem.

Začutila si me. Telepatsko si zaznala svojo hčer in njeno bolečino. Dolgo je zvonilo, preden mi je skozi meglene oči, prepojene s solzami, uspelo pritisniti zeleno tipko. »Mami … Jaz …,« sem tiho zaihtela, ko se je nadaljevanje stavka zataknilo nekje globoko v grlu. V tonu mojega glasu teh dveh kratkih izgovorjenih besed si slišala dovolj. Iz izrečenega si v trenutku prebrala vse simptome in v delčku sekunde postavila diagnozo, kot je ni sposoben najboljši specialist. Nastal je trenutek tišine. Presekala ga je tvoja zdravilna terapija: »Ti samo pridi. Skuhala ti bom juho.« In moja duša je bila nahranjena.

O avtorici: 

Lucija Čevnik je doktorica socioloških znanosti, profesorica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka, mentorica in svetovalka za reševanje nezdravih odnosov ter celjenje ranjene samopodobe. S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami, pridobljenimi z neposrednim delom z mladimi, pomaga reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Neredko se dogodi, da vsaka generacija govori »svoj jezik«, kar ustvarja prekinjeno komunikacijo in konfliktne odnose med njima. Takrat priskoči na pomoč in »prevaja« jezik mladih v jezik njihovih staršev ter zahteve in želje staršev v razumevanje njihovih otrok.

Izvaja tudi osebna svetovanja, predavanja in delavnice, na katerih uči mlajše generacije razvijati pozitivno samopodobo, zdrav odnos do telesa ter pomaga pri bolečem soočanju z globinami notranjih strahov, ki nam ves čas tiho prišepetavajo, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri, dovolj lepi, dovolj pametni. Da preprosto nismo dovolj, da bi bili ljubljeni, sprejeti in uspešni. Navdihuje, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu. Sedaj pa je tudi avtorica knjižne uspešnice MAMA HČERKI in nove knjige HČERKA MAMI.