Besede so se izlivale neslišno, a vztrajno. Tematike so se nizale ena za drugo; včasih krajši, drugič daljši zapisi. Kar naenkrat pa so se pred menoj nanizani naslovi datotek oblikovali v zaključek: »Saj to je knjiga.« Stiskala sem poglavja in jih razvrstila po občutku. Skladala so se. Eno poglavje sem izločila, ni še čas zanj. Ko sem izrazila idejo, da naslove poglavij nanizam v spiralo naše poti k vedno večjemu zavedanju, pa sem ugotovila, da knjiga obsega točno 3 x 7 = 21 poglavij, po tri na vsako čakro. Nekatera poglavja spodbujajo, druga pa opisujejo efekte, ki delovanje določenih čaker zavirajo. Ta poglavja dopolnjuje še zadnje, t.j. poglavje o poti, ki je neskončnost. Očarana sem bila.
Moje oči so se sprehajale in napajale na naslovih poglavij. Pravljičnost. Notranji otrok. Telo. Gibanje. Kreacija. Prepuščanje. Dan brez besede. Odločitev. Svarila, sporočila, opozorila. Celost. Razočaranje. Sodbe. Kolektivna zavest. Male neumnosti. Spreminjanje. Zaupanje. Vztrajanje. Odpuščanje. Odlašanje. Ljubezen. Bit. Pot. Pot od zavedanja telesa, preko razmišljanj o negativnih in pozitivnih plateh celosti, o sodbah, ki blokirajo naše delovanje, do izkušanja ljubezni, biti in poti naprej.
Vztrajanje je tisto, ki nas vodi naprej. Vztrajanje tudi v trenutkih, ko bi želeli popustiti in odnehati, pa vendar je vztrajanje v določenih trenutkih potrebno nadgraditi s prepuščanjem. Ne pasivnim prepuščanjem, ampak prepuščanjem v delovanju, da lahko potem začutimo svojo bit. Bit, tam nekje med vdihom in izdihom. Našo nemo pričo, ki nas opazuje.
“Ko nam življenje nekaj odvzame, nam v zameno ponudi tudi nekaj novega. Če le hočemo videti … „