Zaljubljeni jetnik

Njegov aktivizem simbolizira samo pisanje – avtorjev boj za palestinsko ali črnsko stvar je prenesen v boj z jezikom, z njegovim pomenom, z lastno nezmožnostjo, da bi podal nedotaknjeno resničnost dogodkov, ki jih hoče ohraniti. Skozi drsečo, fragmentirano Genetovo pisavo, ki z igro domišljije radikalno in brez prehodov sopostavlja nezdružljive elemente ter izumlja nov literarni žanr (spomini/ razprava/alegorično slikanje/stiliziran platonski dialog/epopeja), se intimna vprašanja o čustveni in ne ideološki utemeljenosti njegove zavezanosti mešajo s skrbjo za podajanje »zgodovinske resnice«.

Vse do zadnje strani se Genet sprašuje, kakšen je bil njegov položaj znotraj palestinskega boja, kako lahko nastopa kot njegova priča in koliko je pričevanje sploh mogoče. Genet, ki je ostajal zvest osebnemu, večplastnemu videnju resnice, ne pa kakšni junaški, revolucionarni, kolektivni retoriki, je pisanje pojmoval kot izdajo, laž, in je torej to knjigo ter s tem svoje celotno delo sklenil z razmislekom o položaju priče, o pojmu resnice in transparentnosti. Zaljubljenega jetnika zato lahko beremo kot njegov literarni testament, delo, ki s svojim dopolnjevanjem izničuje samo sebe.

O avtorju:

Jean Genet se je rodil 19. 12. 1910 v Parizu. Samska mati, domnevno guvernanta, ga je pri sedmih mesecih prepustila javnemu skrbstvu. Po osnovni šoli, končani z odliko, je začel uhajati, krasti in se klatiti. Po večkratnih zaprtjih je za tri leta pristal v kazenski koloniji v Mettrayu, ki ji je ob polnoletnosti ušel tako, da je vstopil v vojsko. Služil je v Siriji in Maroku, se nato potepal po Evropi, bil obtožen dezerterstva ter nazadnje zaradi nemoralnosti odpuščen iz vojske. Zaradi klateštva in kraj je bil večkrat v zaporu, kjer je leta 1941 začel pisati. 1942 je na lastne stroške izdal pesnitev Le Condamné à mort (Na smrt obsojeni). Leta 1943 je spoznal Jeana Cocteauja, ki mu je po branju rokopisa Notre-Dame-des-Fleurs (1944, sl. Naša gospa Cveta, 1995) našel založnika. Leta 1945 so izšle pesmi Chants secrets, 1946 roman Miracle de la rose (sl. Čudež vrtnice, 1995), 1947 roman Querelle de Brest (Querelle iz Bresta), prvič je bila uprizorjena drama Les Bonnes (sl. Služkinji, 1969). Leta 1948 je izšel roman Pompes Funèbres (Pogrebni zavod), zaradi ponavljajočih se prekrškov pa mu je grozila dosmrtna ječa, pred katero ga je rešila podpora uglednih pisateljev (Sartre, Cocteau, Gide). Leta 1949 so premierno uprizorili dramo Haute surveillance (sl. Poostreni nadzor, 1972), izšel je Journal du voleur (sl. Dnevnik lopova, 1990). Leta 1950 je zrežiral kratek črno-beli film Un chant d’amour (Ljubezenski spev). 1951 je kot uvod v Genetova Zbrana dela izšel Sartrov esej Saint Genet, comédien et martyr (Sveti Genet, igralec in mučenec), po katerem Genet dolgo ni mogel pisati. Šele leta 1956 je nastala drama Le Balcon (sl. Balkon, 1988), 1959 Les Nègres (sl. Črnci, 1970, 2001) in 1961 Les Paravents (Paravani). Po partnerjevi smrti leta 1964 je večkrat poskušal narediti samomor, nato je potoval in začel pisati politične eseje in članke. 1968 je podprl študentsko gibanje, 1970 na povabilo Črnih panterjev odpotoval v ZDA in obiskal palestinska begunska taborišča, kjer je ostal več mesecev. Čedalje bolj je bil politično aktiven, zavzemal se je za priseljence v Franciji, podpiral akcije nemške RAF, palestinsko osvobodilno gibanje. Leta 1983 se je lotil pisanja Zaljubljenega jetnika (Un Captif amoureux), katerega korekture je pregledoval, ko je 15. aprila 1986 zaradi raka na grlu umrl v Parizu. Pokopan je v Larachu v Maroku, kjer je našel svojo zadnjo ljubezen.

O prevajalki: 

Suzana Koncut je prevedla številna dela frankofonskih avtorjev kot so: Ben Jelloun, Perec, Sarraute, Flaubert, Boudjedra, de Beauvoir, Yourcenar, Quignard, Maalouf, Camus, Deleuze, Derrida, Bachelard idr.

Odlomek:

V Palestini se mi je bolj kakor drugod zdelo, da imajo ženske eno dobro lastnost več kakor moški. Vsak moški, pa naj je bil še tako pogumen, srčen, pozoren do drugih, je bil omejen na lastne vrline. Ženske, ki jim sicer ni bil dovoljen vstop v oporišča, bile pa so zadolžene za dela v taboriščih, so vsem njihovim vrlinam dodajale razsežnost, ki je očitno nosila s sabo razposajen smeh. V komediji, ki so jo zaigrale, da bi zaščitile duhovnika, moški ne bi bili dovolj prepričljivi. Ginekej so si morda izmislile ženske, ne pa moški. Po našem ne ravno obilnem kosilu je bila ura približno pol enih. Sonce je sijalo navpično na Džeraš, moški so si privoščili popoldanski počitek. Nabila in jaz sva bila edina budna, ki jima ni bilo do sence, in odločila sva se, da greva v bližnje taborišče Baka. Nabila je bila tedaj še Američanka, pozneje se je ločila, da je lahko ostala s Palestinci. Imela je trideset let in lepoto junakinj iz vesternov: v kavbojkah in džekiju iz istega modrega materiala, z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji razpuščeni padali do pasu, na čelu pa so bili ravno pristriženi, je bila ob tej uri na poti proti taborišču pravi škandal. Palestinke v tradicionalnih oblačilih so jo ogovarjale in so bile gotovo presenečene, ko jim je ta fantovska ženska odgovarjala kot arabska ženska s palestinskim naglasom. Kadar se pogovarjajo tri ženske, se jim po uvodnih vljudnostih priključi pet, sedem ali osem drugih. Stal sem zraven Nabile, vendar pozabljen, celo zanikan. Po petih minutah sva morala stopiti k neki Palestinki na čaj – pretveza, samo da bi lahko nadaljevale kramljanje v senci hladne sobe. Za naju so razgrnile odejo, dodale nekaj blazin, one pa so vse ostale na nogah in pripravljale čaj ali kavo. Nihče se ni brigal zame razen Nabile, ki se je spomnila moje navzočnosti in mi podala kozarček. Pogovarjale so se v arabščini. Moji edini sogovorniki so bili štiri stene in strop, pobeljen z apnom. Nekaj mi je govorilo, da se moj položaj ne sklada s tistim, kar sem vedel o Vzhodu: bil sem edini moški sredi skupine arabskih žensk. Očitno je vse napovedovalo tisti Vzhod, ki se mi bo razkril v preobrnjeni podobi, saj so bile vse te ženske, z izjemo treh, poročene in gotovo vsaka z enim moškim. Moj položaj paše, zleknjenega pred njimi na blazinah, je bil negotov. Prekinil sem reko besed med njimi in Nabilo ter jo prosil, naj prevaja.

– Vse ste poročene, kje so vaši možje?

– V hribih!

– Vojskujejo se!

– Moj dela v taborišču!

– Moj tudi.

– Kaj bi rekli, če bi izvedeli, da z vami sam, na njihovih blazinah in njihovih odejah leži neki moški?

Vse so bruhnile v smeh in ena izmed njih mi je rekla:

– Pa saj bodo izvedeli. Izvedeli bodo od nas in lepo se bomo nasmejale ob pogledu na njihovo zadrego. Dobro se bomo pošalile na račun naših bojevnikov. Mogoče se bodo v jezi pretvarjali, da se zabavajo samo s fantki.

Medtem ko so ženske veliko govorile, vse med njimi niso počele samo tega, se pravi ničesar: mnoge so se ukvarjale z enim ali dvema moškima bitjema, svojim zarodom, previjale so jih, jih dojile ali jim dajale piti po steklenički, da bi zrasli, postali junaki in pri dvajsetih umrli, ne v Sveti deželi, ampak zanjo. Tako so mi povedale.

Bili smo v taborišču Baka, konec leta 1970.