KAKO ŠE DRUGAČE MISLITI O SEKSU

Redkokdaj v življenju nimamo občutka ‒ običajno z določeno stopnjo skrite agonije, na primer ob koncu določene zveze ali ko v postelji frustrirano ležimo ob partnerju in ne moremo spati ‒ da smo glede seksa nekako čudni. To je področje, na katerem ima večina ljudi globoko v sebi boleč vtis, da se v njem počutimo nenavadno. Čeprav gre za eno najbolj intimnih aktivnosti, je seks obdan z vrsto močnih družbeno sankcioniranih pravil, ki določajo, kako naj bi normalen človek čutil in se odzival glede tega vprašanjaV resnici pa nas je zelo malo seksualno normalnih. Skoraj vse preganjajo občutki krivde, nervoze, fobije in nenavadno moteče želje pa tudi popolno nezanimanje ali celo gnus. Seksa se ne lotevamo, kakor bi se ga morali, z veseljem, športno, brez obsesij, premočrtno in prilagojeno, tako torej, kakor menimo, da se ga vsi drugi. Na splošno se vsi počutimo deviantno ‒ vendar samo skozi prizmo neke globoko zgrešene ideje o tem, kaj je normalnoGlede na to, kako pogosto smo čudni, lahko obžalujemo, kako redko postanejo realne seksualne prakse del javnega življenja. Večine našega seksualnega bistva ne moremo deliti z ljudmi, za katere želimo, da bi o nas ohranjali dobro mnenje. Tako moški kot tudi ženske, ki so v zvezi ali zaljubljeni, večino, razen redkih delčkov, svojih seksualnih želja instinktivno skrivajo, saj se bojijo ‒ običajno upravičeno ‒ da bi razkritje v njihovih partnerjih vzbudilo nevzdržni prezir. Lažje nam je umreti kot da bi se spustili v določena razkritja. Osrednji namen filozofske knjige o seksu je očiten: ne uči nas, kako seksati intenzivneje ali pogosteje, ampak nam predlaga, kako naj se, skozi skupni glas, počutimo malo manj boleče čudni glede seksa, ki si ga ali želimo ali se ga izogibamo.