Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva

Prvi dve poglavji opisujeta Janševo otroštvo in mladost ter prve stike s čebelarstvom. Posebna pozornost je posvečena obdobju pred Janševim odhodom na Dunaj (1766), kjer se je vpisal na bakrorezno-risarsko šolo.

Tretje, četrto, peto in šesto poglavje obravnavajo Janševo učiteljsko dejavnost na Dunaju. Leta 1769 se je Janša namreč javil in bil sprejet na razpisano mesto čebelarja in učitelja na novoustanovljeni čebelarski šoli, ki je bila prva avstrijska kmetijska šola in prva čebelarska šola na svetu. Za učitelja čebelarstva ga je Marija Terezija imenovala 6. aprila 1770. Janša je delo učitelja na čebelarski šoli in delo potujočega učitelja za čebelarstvo opravljal do svoje prerane smrti, septembra leta 1773. Med njegovimi učenci so bili številni kasneje znani čebelarji, pisci čebelarskih knjig in učitelji na novih čebelarskih šolah, kjer so poučevali po Janševem čebelarskem nauku. Le-ta je v veliki meri temeljil na njegovih praktičnih izkušnjah in na izročilu gorenjskih čebelarjev, ki ga je Janša vključeval v svoje učiteljsko delo.

Sledita poglavji o dveh najpomembnejših Janševih knjižnih delih, “Razprava o rojenju”, izdana leta 1771 in “Popolni nauk o čebelarstvu“, ki jo je dve leti po Janševi smrti (1775) izdal njegov učenec in naslednik v čebelarski šoli na Dunaju, Josef Münzberg.

Zadnji dve poglavji knjige sta namenjeni presoji vpliva, ki ga je imelo Janševo delo na razvoj čebelerstva in mestu, ki ga njegovi knjigi zavzemata v svetovni čebelarski literaturi. Posebna pozornost je namenjena izdaji Čebelarskega patenta (1775) in Navodila za čebelarske mojstre (1775), ki temeljita na Janševih predlogih, ki jih je predložil Mariji Tereziji v načrtu za ustanovitev čebelarske družbe v Avstriji.

Anton Janša je bil rojen 20. maja 1734 v Breznici na Gorenjskem. Bil je akademsko izobražen slikar, začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel. Bil je tudi prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti celo izdala odlok, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Umrl je 13. septembra 1773 na Dunaju. Monografijo o njegov življenju in delu je napisal zasl. prof. in čebelar Andrej Šalehar (1939)

Knjiga je posvečena  Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani.