Strajnić raziskuje Plečnikova dela skozi črepinje včerajšnjega sveta. Marsikatera fotografija je izgubljena, novih ni mogoče narediti, zato uporablja reprodukcije že pred desetletji objavljenih fotografij (temu principu so zavestno sledili tudi pri slovenski izdaji, tako da so nekatere fotografije že druga kopija originala). Mnoga imena so pozabljena, zato pogosto naletite na opis »zgrajeno za nekega premožneža v neki dunajski četrti«.
Strajniću ni šlo za to, da bi znanstveno preverjal zgodovinske podatke, šlo mu je za prihodnost. Eden od namenov monografije je bil namreč predstaviti arhitekta v novi domovini in mu odpreti vrata za nova dela.