Monografija Bralna kultura v knjižničnem prostoru odpira pomembno, a pogosto spregledano vprašanje: kakšna je bralna kultura tistih, ki branje tudi poklicno spodbujajo – knjižničarjev.
Knjiga združuje teoretične razmisleke in empirične raziskave ter analizira bralne navade, motivacijo in odnos do branja med slovenskimi knjižničnimi strokovnjaki. Pri tem izhaja iz širšega konteksta bralne kulture v družbi ter primerja splošno javnost in strokovno bralno okolje.
Poseben poudarek namenja prehodu od knjižničarja kot prostočasnega bralca k knjižničarju kot profesionalnemu bralcu – torej tistemu, ki ne le bere, ampak tudi oblikuje bralno kulturo drugih.
Skozi šest poglavij knjiga obravnava ključne vidike bralne kulture, kot sta bralna motivacija in bralne navade, ter ju umešča v slovenski in mednarodni prostor.
Gre za pomembno delo, ki zapolnjuje vrzel na področju raziskovanja branja v knjižničarskem okolju in ponuja vpogled v enega ključnih nosilcev bralne kulture v družbi.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- bralna kultura in branje
- knjižničarstvo in informacijska znanost
- vloga knjižnic v družbi
- raziskave o bralnih navadah
Založnik o knjigi:
Znanstvena monografija Bralna kultura v knjižničnem prostoru: razmisleki o poti od knjižničarja prostočasnega bralca do knjižničarja profesionalnega bralca v središče zanimanja in raziskovanja postavlja vprašanje bralne kulture in bralnih navad knjižničnih strokovnih delavcev, zaposlenih v slovenskih knjižnicah. Publikacija, ki jo dopolnjuje monografija z naslovom Vloga in razvoj bralne kulture v knjižničarstvu: Bralna kultura vodij knjižnic ter modela profesionalnega razvoja in longitudinalnega raziskovanja, zapolnjuje vrzel pomanjkanja znanstvene in strokovne literature z obravnavo bralne kulture in bralnih navad pri knjižničnih strokovnjakih, ki so v širši javnosti prepoznani kot nosilci dejavnosti za vzpostavljanje in krepitev bralne kulture in bralne pismenosti v družbi. Monografija primerjalno vključuje tudi rezultate proučevanja bralne kulture in bralnih navad splošne javnosti, tako kvantitativnega merjenja bralnih navad (raziskava Knjiga in bralci) kot tudi bolj kvalitativnega (oziroma le delno kvantitativnega) raziskovanja o razumevanju prebranega (del v raziskavah PIAAC, PIRLS, TIMMS in PISA).
Skozi šest poglavij obravnava dva vsebinska sklopa, ki ju tudi nacionalna strategija za bralno pismenost povezuje pod pojmom bralna kultura: bralno motivacijo in bralne navade, oboje pa prenaša v slovenski prostor in na področje knjižničarstva, z osredinjenjem na knjižničarju kot profesionalnem bralcu. V posameznih poglavjih izriše bralno krajino v nacionalnem in mednarodnem prostoru, primerja splošno bralno javnost in strokovno bralno javnost, analizira bralno kulturo in bralne navade strokovnjakov, ki delajo v knjižnici (poveže rezultate splošnih, šolskih in visokošolskih knjižničarjev), ter ločeno analizira bralno kulturo in bralne navade šolskih in splošnih knjižničarjev.
Teoretična poglavja prinašajo novo opredelitev ključnih pojmov (npr. knjižničar – profesionalni bralec). Empirični podatki, vezani na bralno kulturo in bralne navade knjižničnih strokovnjakov, so bili zbrani v okviru ciljnega raziskovalnega projekta Bralni vzori: bralne navade strokovnih delavcev v vrtcih, šolah in fakultetah ter splošnih knjižnicah. V raziskavi smo zajeli 40-odstotni delež populacije strokovnih knjižničnih delavcev; posamezni deleži v podpopulacijah se nekoliko razlikujejo. Ključna ugotovitev raziskave poudarja razmerje med bralcem v prostem času in profesionalnim bralcem oziroma med čustvenim in vrednotnim odnosom do branja. Kot taka ima raziskava tudi aplikativno vrednost.
