»Evropa naj ne bo geografski, ampak po krvi pogojeni pojem.« Na tem načelu je temeljila radikalnost nacionalno-rasistične politike, ki je sledila Hitlerjevemu govoru 6. oktobra 1939 v Reichstagu. Kako so se v napovedanem »novem redu« znašli Nemci zunaj meja »tretjega rajha«, še posebej z Balkana in kočevski Nemci? Kako so potekale njihove selitve? Kako se je temu utiralo pot že po prvi svetovni vojni in kakšne so bile posledice?

Česar mi starši niso povedali je obsežna dokumentarna knjiga, ki je nastajala več kot deset let ob proučevanju domačega in tujega arhivskega gradiva, izčrpnega fonda tiskovin, znanstvene literature, raznih poročil, literature nemških in kočevarskih organizacij pri nas in v tujini ter na podlagi zasebnih pogovorov in drugih virov. Ob tako bogatem gradivu se zgodovina razgrinja večplastno, celovito, ob branju dobimo temeljit vpogled v čas. Beremo o dogajanjih, okoliščinah, dojemanju, poudarkih in težnjah, načrtih, o katerih se je marsikdaj molčalo ali o njih poročalo z zamikom že v času dogajanja in ki se jih pogosto še vedno zastira, s tem pa tudi zgodovinska dejstva. Knjiga bo skupaj z njenim neposrednim nadaljevanjem, raziskavo Glas drugega (predviden izid je spomladi 2024), ki bo zajemala obdobje po drugi svetovni vojni do danes, sestavljala temeljit prikaz obravnavane tematike.

Česar mi starši niso povedali, razkriva širši politični in družbeni kontekst germanizacijskih teženj na slovenskem ozemlju, zlasti na Kočevskem, po prvi svetovni vojni, o čemer je izčrpno poročal že tedanji tisk na Slovenskem, a tudi številna poročila. Tematiko uvaja praznovanje »600. obletnice« naselitve nemških priseljencev na Kočevskem avgusta 1930 skupaj z nasprotujočimi se odmevi v tedanjem tisku. Ti komentarji nas popeljejo v poglobitev kontekstov in osredotočenje na delovanje nemških kulturnih društev, organizacij za nemštvo v tujini, zlasti na Kulturbund, Volksbund, Heimatdienst, posredniških organizacij in drugih ključnih ustanov ter na sprego politike, gospodarstva in kulture, izobraževanja.

Propaganda Zveze za nemštvo v tujini, imenovane Volksbund für das Deutschtum im Ausland (VDA), in Švabsko-nemškega Kulturbunda je v okviru obnoviteljskega nacističnega gibanja rasla vse do druge svetovne vojne. Dva procesa – obiski študentov iz nemških šol v okviru Deutsche Studentenschaft (DSt) in skoraj sočasno odhajanje krošnjarjev v Nemčijo, kar je potekalo tudi v spregi z delovanjem nemških društev, veleindustrijo in nemštvom v tujini – sta poglobila idejo o eni sami nemški narodnosti (Volkstum), ki seže prek meja nemške države.

Zedinjenje vseh Nemcev je postajal vse bolj izrazit politični cilj; selitev narodov je Hitler napovedal v svojem dolgem govoru v nemškem državnem zboru 6. oktobra 1939, dober mesec po napadu na Poljsko. Najprej okupacija, nato razmestitev »Volksdeutscherjev«, to je Nemcev, živečih zunaj meja Nemčije, na podlagi parole Heim ins Reich (Domov v rajh). Tako je bilo tudi na Kočevskem, ki ga je po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 zasedla italijanska vojska. Na podlagi sporazuma med Italijo in Nemčijo so se Kočevarji sredi zime 1941/42 prostovoljno selili v rajh. Hitler jim je dodelil Posavje in Obsotelje. Slovenci pa so bili od tam izgnani. Vodstvo nemške manjšine je svojim ljudem prikrivalo, kam natančno in kako se bodo odselili iz svoje domovine. Velik poudarek v knjigi je zato na prikazu procesov utrjevanja nemštva in prikazu večplastnega procesa novačenja in politizacije nemškega prebivalstva, ki je sprožil in zaostroval sovražno razpoloženje, kar je imelo daljnosežne posledice.

Takole pravi avtorica: »Že od otroštva me je vznemirjalo vprašanje, česa mi starši niso povedali … Starši poosebljajo glas, dajejo moč, da spregovoriš, so dom, domovina. Zanimalo me je, kakšni so bili njihovi notranji boji, kako so se branili, ko so leta 1941 potrkali na vrata najprej italijanski, leta 1943 pa še nemški ‘osvoboditelji’. Kje so dobili moč za preživetje, ko je nastajalo tisto čudno vrenje nacionalsocializma in so se oglašale zahteve po novem evropskem redu? Prvotno moja tema ni bila preteklost, ampak sedanjost. Po padcu ‘železne zavese’ se je na široko odprl prostor za razprave o preteklosti in dokazovanje, pogosto brez upoštevanja zgodovinskega sosledja vzrokov in posledic. Spregledovalo se je, kdo je bil in kdo ni bil v drugi svetovni vojni žrtev in kdo vse bi moral zaradi starih krivic stopiti v ospredje …«

O avtorici: 

Alenka Auersperger (Novo mesto, 1942) je literarna zgodovinarka, publicistka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Po študiju primerjalne književnosti se je začela ukvarjati z raziskovalnim novinarstvom, ki se mu je pozneje povsem posvetila. Njen opus obsega več kot petdeset televizijskih dokumentarcev. Za nekatere je prejela priznanja zlati ekran, plaketo Josipa Miškovića – Brace, Župančičevo nagrado, nagrado za trajni prispevek k jugoslovanski kinematografiji v Beogradu, diplomo na EKO festivalu v Ostravi. Je tudi avtorica treh monografskih publikacij – Kitajski zapiski, Popotni kronogrami, Iskalci grala – in številnih krajših zapisov. V ospredju njenega raziskovanja je vselej družbena stvarnost, prikazana skozi življenjske zgodbe in občutja ljudi. Zanimali so jo delavci in delavke, junaki in junakinje, ki so si s svojimi rokami pridobili sloves in ostali zvesti svojim idealom. Kritično se je približala socialnemu obrobju in utirala pot pogumnejši obravnavi manj prepoznavnih skupin. Življenjsko pa tudi literarno jo je obogatilo bivanje na Kitajskem v času študentskega gibanja na Tiananmenu maja in junija 1989 ter v času družbene preobrazbe na Madžarskem med letoma 1989 in 1991. Spoznanja o državah in narodih ter razmerjih med njimi v preteklosti in sedanjosti so poglobila njeno zanimanje za manjšine, s čimer se ukvarja zadnjih dvajset let, zlasti s problematiko nemške manjšine.