Skozi antropološko raziskavo islamskega preporoda med Huiji, kitajsko govorečo etnoreligiozno manjšino, knjiga obravnava hegemonične in alternativne modele modernosti v današnji Kitajski. Osredotočujoč se na formalne in neformalne oblike izobraževanja mladih v revnih predelih kitajskega severozahoda, ki v različni meri združujejo verske in ne-verske vsebine, delo preučuje vpliv kitajskih projektov izgradnje moderne nacionalne države ter krepitve verskih in gospodarskih stikov z državami z večinskim muslimanskim prebivalstvom na (samo)percepcije Huijev kot neločljivega dela kitajske nacije po eni in članov globalne umme po drugi strani. Etnografska študija verskega življenja v univerzitetnem kampusu razkriva, kako mladi Huiji prevprašujejo in kujejo svoje identitete kot moderni, izobraženi kitajski državljani ter hkrati pobožni, krepostni muslimani. Z intimnim prikazom načinov, kako se globalne transformacije odražajo v izkušnjah ljudi na obrobjih Kitajske in islamskega sveta, knjiga prispeva k naraščujoči literaturi o sodobni kitajski in muslimanski religioznosti.