PREDGOVOR

V času, ko je duhovnost predstavljala nekaj nezemeljskega, je Hazrat Inayat Khan s svojim lastnim vzorom demonstriral, kako lahko človek zaiskri svojo osebnost z vključevanjem prav tiste lepote, ki jo je iskal onkraj sebe. »Če ne vidiš Boga v človeku, Ga ne boš videl nikjer,« je dejal v duhu dervišev. Sufi Niffari sprašuje: »Zakaj iščeš Boga tam gori? On je tukaj!« In potem ko je srečal Šamsa iz Tabriza, je Rumi vzkliknil: »Tisti, ki sem ga vse življenje častil kot Boga, se mi je danes pojavil v obliki človeka!« Rajši, kot da bi se od sveta umaknil v veličastno vzvišenost, je HazratInayat Khan neizmerno cenil človeško bitje, v katerem življenje utripa in cveti ter si skrivoma prizadeva izpopolniti izraz vseh sijajnih radodarnosti, ki so bile vanj vložene. Mojster je bil znan po odnosu, polnem spoštovanja do svojih učencev in tujcev. Cestni pometač je bil vzhičen, ko je »grand seigneur«, kot so imenovali Hazrata Inayata Khana, s svojo veličastno hojo po ulici pred njim dvignil klobuk in se mu kraljevsko priklonil. Njegovi učenci so bili osupli, ko so kot občinstvo prišli v pričakovanju, da bodo ponižno sedeli ob njegovih stopalih; namesto tega je vstal, jih pozdravljal s široko razprtimi rokami, jih vabil, naj prisedejo k njemu na zofo, ravnal z njimi kot s častivrednimi prijatelji in izražal predan interes za njihove težave in dobro počutje. V tistih, ki so se mu približali, je zaznaval potenciale, mimo opazovanja očitnih lastnosti njihovih osebnosti jim je gledal v dušo. Tak je bil vtis obiskovalca, ki je rekel: »Toliko sem že prebral o duši, ampak nikoli se mi ni zdelo resnično, dokler nisem videl, kako je mojster zazrl svoj pogled vame. Lahko sem videl, da mi je zrl v dušo.« Za mojstra je osebnost sadež na drevesu življenja, izpolnitev namena našega obstoja na planetu. Božja ustvarjalnost je razširjena v človeka in naša osebnost je končna mojstrovina. V značilni orientalski metafori smo tako vrtnarji kot vrtovi, ki jih obdelujemo. Kot pravi slavljeni sufijski metafizik Ibn al’Arabi, je »človek ustvarjeni stvarnik in ustvarjalni stvor«.

V sufizmu je poudarek resnično na ustvarjalnosti. Seveda moramo najprej sprejeti sami sebe in druge, tako z dobrimi lastnostmi kot tudi z napakami. A človeško bitje se le v daljavi zaveda dimenzij svojega bitja, ki se skozi njegovo osebnost še niso izrazile, in tako goji hrepenenje, da bi te potenciale uresničil. Kot je prikazano v primeru umetnika, premišljuje Hazrat Inayat Khan, je v vsakem od nas domišljija kot prevajalnik, s pomočjo katerega lahko iz »skladišča vsega znanja« črpamo arhetipe in označujemo svoje osebnosti s pečatom odličnosti, ki jo idealiziramo in iščemo v drugih. Vsi nosimo to božansko zapuščino kot svojo dediščino, poudarja mojster, z nenehno mislijo na Kristusov poziv: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih.« Nedvomno je potreben močan, včasih travmatičen udarec, da se v človeku sproži sprememba. Človek se mora osvoboditi lastnega nagnjenja k omejevanju svojega razmišljanja k povprečnemu območju razumevanja in se s tem, ko sprejme posebne značilnosti svoje lastne samopodobe, osvoboditi omejenosti te podobe. To pomeni razširiti obseg lastne miselne dojemljivosti in osebnih čustev onkraj lastnih konceptov v kvaliteto, ki bi si jo želeli videti v nas samih, tako da na mejah lastnega dosega to kvaliteto vključimo v obliki, kakršna naj bi bila v svojem popolnem arhetipskem stanju, preden je postala prikrajšana v omejenosti človeka. Paradoksalno je, da se človek, medtem ko misli, da se steguje ali sega v božansko stanje, v resnici preprosto odziva na božansko stanje, ki se trudi priti skozenj.

Da bi cenili sufizem, se moramo naučiti spremeniti vsakdanji način gledanja na stvari. Človeško bitje ni nikoli tisto, ki ve ali hoče ali postane, niti ni viden ali transformiran objekt; lahko se le izroči božanskemu delovanju. To je pomen significatio passiva zgodnjih očetov krščanstva. Zato Hazrat Inayat Khan pravi, da: »Človek ne spozna Boga s samospoznanjem, s spoznanjem Boga spozna samega sebe.«

Človek ne more zadovoljivo izboljšati lastne osebnosti, ne da bi k delovanju priklical vse dimenzije mreže resničnosti. In ker točka nima površine, je človek tako križišče mreže kot tudi celotna mreža. Pred šestdesetimi leti je mojster v preseganju trenutne paradigme in v obračanju k holizmu svoje učence učil obravnavati bitje glede na njegovo celoto. Vse je ena resničnost, le relativno deljiva. To lahko razumemo tudi kot interpretacijo sufijskega znamenja La Illaha illa `llah hu (Nič ne obstaja razen Boga).

Pir Vilayat Inayat Khan

1982