Po sredini 18. stoletja, ali bolje v šestdesetih letih, je naše baročno slikarstvo doseglo zenit, v stilnem pogledu pa je že nakazana pot v sklepno dogajanje, ki ga sicer ne moremo brez zadržkov imeti za rokoko ali baročni klasicizem. To prehajanje v poznobaročno fazo zaznavno z zadnjim desetletjem Metzingerjevega delovanja (umrl leta 1759), najbolj pa sta novo razpoloženje ilustrirala Fortunat Bergant in Anton Cebej. Vitalnost baroka na Kranjskem s pomembnim deležem v slikarstvu, je poleg v prepoznavnosti razvidna tudi v geografskem obsegu, saj so dela kranjskih slikarjev dosegla naročnike v vseh sosednjih pokrajinah.