»Branko pravi, da sem se dobro odločil. Da se bo na ta način izpisalo iz mojega živčevja na nedolžni papir vse tisto hudo, mračno, težko in krvavo, kar se je skozi vsa kriminalistična leta vpisovalo vanj. Da ne bo več nemira, pa tudi kake nočne more ne. Upam, da ima prav. Še vedno mi nad glavo kdaj zaplahutajo tista krila, pa tudi hukanje sove ni več tako daleč. Razmišljam, ne da bi se želel temu do konca odreci, o vsem nepotrebnem trpljenju in vsem slepem nasilju, ki sem jima bil priča skozi leta, in vsem trpečim žrtvam in vsem njihovim mučiteljem želim, da bi jih za zadnjim lakastim zaslonom pričakalo vsakomur primerno poplačilo.«