Iz spremne besede:

Če so notni zapisi le eden od načinov zapisovanja napevov, so črkovni zapisi naslednji, verjetno najrazširjenejši način zapisovanja določenega napeva, ki pa seveda nima tolikšnega obsega napeva, zapisanega z notami. In pesnikova vrstica, verz oziroma stih, je napeta struna, ki zazveni najbolje z glasnim prebiranjem. Tako zasnovane pesmi ospredijo s pahljačo slikovitih primerjav, prispodob, besednih pokrajin, v ozadju pa ždi pomen, ki se pokaže, a ne takoj … z zakasnitvijo, kár kàr nekako prisili k takojšnjemu ponovnemu branju, ubiranju prejšnje strune, stiha, saj se le tako lahko izlušči pomen v celoti in polnosti. V zvezi s tem je pomenljiva zadnja kitica ene od pesmi: » … imaš tudi pesnike, ki samo pišejo pesmi, / v tihoti in gluhoti, / brez razloga in namena.« In takšen je tudi čas, ko se družita mrak in zarja, ko je nedoločljivost največja, ko je kakršnakoli opredelitev le puhel približek. A takšno stanje ni brez smeri, ni brez natančnega sledenja nizu pesnikove izreke; še več: je pravzaprav prepuščanje vzdušju, ko se pesnikov izraz tako zmehča, njegove podobe zalebde. Nadih tega izraža pesem z naslovom Mavrica: »še nikoli nisem napisal te pesmi, / niti na misel mi ni prišla. // mavrica brez misli.« – Andrej Lutman

Ustreza mi na tem mestu izjava Kafke, tista z nasmehom, ko pravi, da stvari fotografiramo zato, da si jih preženemo iz duha. Da nekaj odženemo, pa se mora tam nahajati, biti mora prisotno, zažirati se mora v zdravo tkivo, s škripanjem motiti tišino ali pa zgolj vznemirjati duha. Ena od poglavitnih tem, ki avtorja vznemirjajo, je gotovo odnos do boga in katoliške cerkve. Kot bi skozi fotografijo ves čas spominjal na tisto vrzel, ki je nastala po koncu antike, ko je krščanstvo zarezalo in prekinilo kulturo gledališča, cirkusa, stadiona, term in vseh čutnosti in intelektualnosti, ki sodijo zraven, uvedlo greh in propad telesnega. To je vrzel, ki ga vznemirja in postavlja vprašaje bivanja, verovanja, vrednotenja, želje, čutenja sodobnega človeka, vrzel, ki vibrira v podzemlju njegove fotografije. Pričujoče fotografije nas zato opominjajo, razodevajo, da so podobe lahko bolj žive kot ljudje. Iz njih lahko plane krik anarhizma, individualizma, antikatolicizma, marginalizma. Punk kot subkultura je še vedno živ, tli v nas in se pokaže ravno v trenutku, ko se tvorijo podobe. – Klavdija Figelj

***

16. september

nad Sočo megleno,

v meni turobno,

golobi leni,

zrak nasičen z izdihi.

je šamanu zmanjkalo veselja?

***

O avtorju:

Jože Štucin (r. 1955) je mladost preživel v Cerknem, po študiju glasbe pa se je zaposlil v Tolminu, kjer tudi živi. Do upokojitve je poučeval glasbo na vseh tamkajšnjih šolah, osnovni, glasbeni in gimnaziji. Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v trinajstih zbirkah. Nekatere so podpisane s psevdonimom Regina Kralj. Že od študentskih časov naprej piše tudi glasbene in literarne ocene, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev. V osnovni šoli je dvajset let izvajal vseslovenski haiku natečaj za mlade do petnajstega leta starosti, o čemer priča tudi dvajset natisnjenih zbornikov izbranih haikujev. V njih je s svojimi kratkimi pesmimi na določene teme sodelovalo več tisoč slovenskih otrok. Poleg vsega naštetega se od mladosti ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografiranjem.