O ženskah (On Women) prinaša izbor sedmih esejev in intervjujev Susan Sontag, nastalih predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je drugo valovanje feminizma temeljito spreminjalo razumevanje vloge žensk v družbi. Čeprav so besedila nastala v določenem zgodovinskem trenutku, ostajajo presenetljivo sveža in še danes odpirajo vprašanja, ki niso izgubila svoje aktualnosti.
Sontag razmišlja o dvojnih merilih staranja, idealih lepote, razmerju med spolom in družbeno močjo, povezavi med feminizmom in razrednim bojem, pa tudi o odnosu med politiko, kulturo in umetnostjo. Njeni eseji ne ponujajo preprostih odgovorov ali ideoloških gesel. Nasprotno – značilni so po neodvisnem razmišljanju, intelektualni ostrini in pripravljenosti podvomiti tudi o prevladujočih stališčih lastnega časa.
Posebnost knjige je prav v tem, da Susan Sontag feminizma ne obravnava zgolj kot politično vprašanje, temveč tudi kot estetsko, kulturno in eksistencialno izkušnjo. Zanimajo jo načini, kako družba oblikuje predstave o ženskah, lepoti, staranju in identiteti ter kako te predstave vplivajo na posameznikovo svobodo. Njena razmišljanja ostajajo provokativna tudi zato, ker se pogosto izognejo enostavnim delitvam in klišejem.
Slovenska izdaja prinaša dragocen izbor besedil ene največjih esejistk 20. stoletja in je odlična vstopna točka v njen opus. Hkrati pa ponuja tudi nov pogled na avtorico, ki je bila znana predvsem po svojih razpravah o fotografiji, umetnosti in kulturi, manj pa po svojih razmišljanjih o ženskah in feminizmu.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- esejistika
- feminizem
- filozofija
- kulturna kritika
- Susan Sontag
✍️ O avtorici:
Susan Sontag (1933–2004) je bila ameriška pisateljica, esejistka, literarna in filmska kritičarka ter ena najvplivnejših javnih intelektualk druge polovice 20. stoletja. Svetovno slavo je dosegla z esejističnimi zbirkami Against Interpretation, On Photography in Illness as Metaphor ter z romani in gledališkimi deli. Leta 2000 je za roman In America prejela National Book Award, njeni eseji pa še danes sodijo med temeljna dela sodobne humanistike.
Beseda založnika:
Briljantno poantirano esejistično delo Susan Sontag O ženskah je uvod v pisanje pisateljice, filozofinje in najvplivnejše ameriške »feministke, ki to sploh ni bila«, na temo ženskih vprašanj. V njem se kultna mislecinja 20. stoletja loteva tematike staranja, enakosti, lepote, spolnosti in fašizma.
Knjiga O ženskah prinaša sedem esejev, v katere Sontag zajame najrazličnejše izzive in ponižanja, s katerimi se ženske spoprijemajo ob staranju; tematizira odnos med osvoboditvijo žensk in razrednim bojem; pronicljivo piše o lepoti, feminizmu, fašizmu in filmu. Skozi esejistično celoto, ki jo zapisuje neusmiljeno radovedno, zgodovinsko natančno, politično neomajno in na poenostavljanje alergično pero, preseva neponovljivi um »zadnje velike ameriške literarne zvezde« (tako njen biograf Benjamin Moser), ki je v svojih delih razgrinjala temeljni konflikt ameriške kulture, prepad med množično in visoko kulturo, ter ga vedno znova skušala premostiti.
Susan Sontag je bila ena najimpresivnejših, najizvirnejših in najvplivnejših filozofinj 20. stoletja. »Najzanimivejše ideje so herezije,« je nekoč izrekla. In res: v svojem pisanju je dosledno zvesta drži zavračanja znanega, predvidljivega, napovedljivega, prav tako tudi politično pogojenega in korektnega.
Medijski odzivi:
»Eseji Susan Sontag so odlične interpretacije in celo uresničevanja tega, kar se v resnici dogaja.« – Carlos Fuentes
»Bleščeč intelektualni nastop.« – Vogue
» Sontag je postala simbol pisateljice in mislecinje v mnogih pogledih: kot analitičarka, rapsodinja in opazovalka, kot javna kritičarka in kanalizarorka vesti.« – Time Magazine
»Knjiga O ženskah, ki je v izvirniku izšla leta 2023, je zgoščen, prodoren in presenetljivo intimen vpogled v razmišljanje Susan Sontag o ženskosti, telesu, vlogah in družbenih pričakovanjih. Gre za posthumno izdano zbirko esejev, zapisov, fragmentov in intervjujev, ki prej niso bili zbrani in objavljeni skupaj v knjižni obliki, nastali pa so (predvsem) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njih se avtorica ne trudi postaviti »enotne teorije žensk«, besedila pa razkrivajo njen proces mišljenja – nemiren, samokritičen, pogosto protisloven. Sontag se žensk ne loteva kot abstraktne kategorije, temveč kot izkušnje, ki je vedno vpeta v zgodovino, politiko, pogled drugega ter v odnos do lastnega telesa. Njeni zapisi o lepoti, staranju, seksualnosti, moči in sramu so neusmiljeno natančni, brez olepševanja in brez želje po tolažbi. Feminizem v tej knjigi ni slogan, temveč nenehno prizadevanje ter intelektualni in eksistencialni boj za svobodo, Susan Sontag pa se v tej knjigi znova izkaže kot (hkrati) hladna analitičarka in boleče osebna opazovalka.« – Samo Rugelj, Bukla
Odlomki iz knjige:
Iz eseja Dvojna merila staranja
Ženske o svoji starosti lažejo pogosteje kot moški, ti pa z dopuščanjem laganja izražajo svojo večvrednost. Moški, ki prikriva svojo starost, bo obveljal za šibkega, »nemožatega«. Ženska, ki prikriva svojo starost, se vede ustrezno, »ženstveno«. Moški to sprenevedanje prizanesljivo dopuščajo kot še eno v nizu pokroviteljskih niš, ki jih dajejo ženskam. Prav tako samoumevno je kot dejstvo, da ženske pogosto zamujajo na dogovorjena srečanja. Od žensk se ne pričakuje, da bodo iskrene, točne, izurjene v upravljanju strojev in njihovem popravilu, da bodo varčne in telesno izurjene. Od žensk se pričakuje, da bodo drugorazredne odrasle, po naravi večno hvaležno odvisne od moških. Pogosto takšne tudi so, saj so bile v to vlogo vzgojene. Dokler se ženske ravnajo po stereotipih »ženstvenega« obnašanja, se ne morejo vesti kot povsem odgovorne, neodvisne odrasle osebe.
Večini žensk je prezir do tistih žensk, ki jih zadevajo dvojna merila staranja, skupen do te mere, da povsem sprejemajo njihovo pomanjkanje samospoštovanja. Ženske so tako dolgo že navajene varovati svoje maske, nasmeške in prikupne laži, da se zavedajo, da bi bile brez njih bistveno ranljivejše. A se, medtem ko branijo svojo ženstvenost, izneverjajo svoji pravici do odraslosti. V življenju ženske je zanikanje njene prave starosti ključna napaka. Z zanikanjem namreč na simbolni ravni pritrjuje vsem mitom, ki ženske priklepajo na dozdevno varnost privilegijev, ti pa so v resnici srž zatiranja in vzrok njihovega nezadovoljstva. Vsakič, ko ženska laže o svoji resnični starosti, zavira razvoj lastnih človeških zmožnosti.
A ženske imajo drugo možnost. Prizadevajo si lahko za modrost namesto za prijaznost; veščino, ne le ustrežljivost; moč, ne le milino; zastavijo si lahko lastne cilje, ne le ciljev v odnosu do moških in otrok. Dovolijo si lahko, da se starajo naravno, brez sramu, in da se dejavno upirajo in ne upoštevajo konvencij, ki družbo hromijo z dvojnimi merili staranja. Namesto da čim dlje ostajajo dekleta, dekliči, ki se nenadoma sprevržejo v ženske srednjih let in se nato prostaško spremenijo v starke, lahko že mnogo prej postanejo ženske, s tem pa ostanejo dejavne odrasle osebe, ki lahko mnogo dlje uživajo na dolgi, vznemirljivi poti, ki so jo zmožne živeti. Ženske morajo dopustiti, da se jim življenjska pot zapiše na obraz. Ženske morajo govoriti resnico.
Iz eseja Tretji svet žensk (o zaposlitvah in delu)
Birokratizacijo, ki vlada zaposlitvam v modernih družbah, je treba zastaviti na novo, da bo omogočala bolj demokratične in decentralizirane postopke delovanja in odločanja. Najpomembnejše od vsega pa je prevprašati sam ideal »produktivnosti« (in potrošništva). Gospodarstvo bogatih držav poganja porazdelitev funkcij, ki so vezane na spol: moški so »proizvajalci« in uporabniki orodij, medtem ko so ženske (in najstniki) prvenstveno »potrošniki«. Če te delitve ne strmoglavimo, bo pripustitev žensk k moškim zaposlitvam prinesla le podvojitev psihološko izoliranih »proizvajalcev«, ki so vpisani v ekološko samomorilno kampanjo proizvajanja neskončne količine dobrin (in odpadkov).
Nujen razmislek o sami naravi dela bi lahko seveda zastavila tudi trenutno vladajoča elita, vendar bi se lahko ženske zavedele, da so moški sprejeli ključne odločitve brez njih. Nove strukture dela, ki bi se lahko vzpostavile v prihodnjih dveh desetletjih (katerih značilnost bo, da bodo vsebovale precej manj dela), bi lahko ohranjale obstoječi seksistični sistem – in ženske še naprej puščale v položaju parazitskih pomočnic. Temu se je mogoče ogniti zgolj tako, da ženske z militantno feministično zavestjo takoj zavzamejo svet zaposlitev, tudi če je ta »odtujevalen«.
O ženskih gverilskih akcijah
Zato obstajajo akcije, ki jih bodo zmogle – ali želele – izvajati izključno ženske skupine. Le tiste skupine, ki jih sestavljajo samo ženske, bodo imele toliko raznolikih taktik, da bodo dovolj »ekstremne«. Ženske bi morale lobirati, demonstrirati, iti na cesto. Morale bi se učiti karateja. Morale bi žvižgati za moškimi na ulicah, napadati lepotne salone, blokirati proizvajalce igrač, ki izdelujejo seksistične igrače, množično bi se morale spreobračati v militantno lezbištvo, morale bi voditi svoje brezplačne psihiatrične in abortivne klinike, morale bi ponujati feministično ločitveno svetovanje, vzpostaviti centre za zdravljenje odvisnosti od ličil, prevzeti dekliške priimke svojih mater, trgati do žensk žaljive obcestne plakate, prekinjati javne dogodke s petjem hvalnic krotkim soprogam zvezdnikov in politikov, zaprisegati, da se odpovedujejo preživnini in hihitanju, zaradi obrekovanja bi morale tožiti množično kroženje »ženskih revij«, voditi bi morale kampanje telefonskega nadlegovanja psihiatrov, ki imajo spolne odnose s pacientkami, organizirati bi morale lepotna tekmovanja za moške in predlagati feministične kandidatke za vse politične funkcije. Čeprav nobeno od teh dejanj ni resnično nujno, pa so »ekstremistične« akcije dragocene same po sebi, saj ženskam pomagajo krepiti zavedanje. In ne glede na to, koliko ljudem gredo v nos ali jih odvračajo, ima retorika teh dejanj vsekakor pozitiven vpliv na tiho večino. Četudi jih izvaja delček manjšine, ta gverilski teater prisili milijone, da spregledajo doslej prikrita seksistična stališča, da sprejmejo zamisel, da ti odnosi niso vselej očitni. (Na tem mestu ne izključujem niti uporabnosti resničnega gverilskega nasilja.)
Militantne skupine morajo brez bojazni, da bi potrdile seksistične klišeje (da so ženske bitja emocij, nesposobne objektivnega razmišljanja), vztrajati pri vedenju, ki krši stereotipe ženstvenosti. Eden od utečenih načinov utrjevanja politične pasivnosti žensk je premisa, da bodo imele večji vpliv in dosegle več, če se bodo obnašale »dostojanstveno«, če ne bodo kršile veljavnih norm, če bodo še naprej očarljive.
Ženske bi morale jasno izraziti prezir do tega ustrahovanja, zakrinkanega v prijateljski nasvet. Politično bodo bistveno učinkovitejše, če bodo nevljudne, vreščeče in – po seksističnih standardih – »neprivlačne«. Seveda se jim bodo posmehovali, to pa morajo sprejeti več kot stoično. Pravzaprav morajo posmeh sprejeti z odobravanjem. Šele ko bodo njihova dejanja opisana kot »smešna«, njihove zahteve pa odpravljene kot »pretirane« in »nerazumne«, bodo lahko militantne ženske prepričane, da stopajo po pravi poti.
