Monografija je prva sistematična obravnava keltske zemljepisnolastnoimenske dediščine na jugovzhodnem alpskem prostoru. Z upoštevanjem strogih metodoloških načel, zasnovanih izrecno za preučevanje občutljivega jezikovnega gradiva, raziskava poskuša eksaktno odgovoriti na vprašanje, katera antična in sodobna zemljepisna lastna imena je mogoče v etimološkem smislu z večjo ali manjšo gotovostjo opredeliti kot izvorno galska. Ker je preučevano jezikovno gradivo vpeto v širok časovni okvir, po naravi pa je praviloma fragmentarno in kot takšno zahteva strukturirano in vsestransko etimološko obravnavo, delo s svojimi metodološkimi prijemi in spoznanji v enaki meri pomembno prispeva k zgodovinski slovnici keltskih jezikov, primerjalnemu jezikoslovju indoevropskih jezikov (zlasti z ozirom na problematiko onomastičnih oz. fragmentarno izpričanih jezikovnih sistemov), slovenskim, splošneje slovanskim in romanskim imenoslovnim študijam ter slovanskemu in romanskemu zgodovinskemu glasoslovju ter interakciji med obema jezikovnima sistemoma.