Psihoterapevtski učinek vere je Cyrulnik začel raziskovati, ko je med odpravo Unicefa pomagal otrokom vojakom v Kongu. Eden od malih starcev pri dvanajstih mu je postavil vprašanje, na katero ni znal odgovoriti: »Kako to, da se počutim dobro samo v cerkvi, pa sploh nisem veren?« Ni si znal razložiti, zakaj vstop v cerkev pomiri travmatiziranega otroka in izbriše podobe groze, ki ga preplavljajo.

Sklepal je, da obstaja psihološka razlaga za to milost, zato je začel raziskovati in spraševati tudi svoje verne poklicne sodelavce. Psihoterapija boga je sad teh raziskav: pojasnilo, kako religija strukturira pogled na svet, kako rešuje ljudi, kako organizira skoraj vse kulture in povzroča strahotno trpljenje, kadar se verski sistemi sprevržejo v versko vojno ali fanatizem.

Cyrulnik se sprašuje, kaj se dogaja v glavah in srcih vernikov – kako se vera ugnezdi v otroško dušo (noben otrok se ne rodi veren, tega se nauči od staršev, okolja, kakor jezika; na boga se navezuje podobno kot na starše). Glede na novejše znanstvene ugotovitve dejstvo, da človek veruje, spremeni delovanje njegovih možganov.

Bog, namišljen ali ne, odgovarja na globoko človekovo potrebo: verniki ga čutijo kot dejstvo, dajejo mu različne oblike in poudarke. Ker ima vsakdo določeno predstavo o svetu, smo potemtakem vsi verniki, pravi. Tudi ateisti, ki verjamejo, da boga ni, in agnostiki, ki pravijo, da tega ne moremo vedeti. Vera je dragocen dejavnik vzdržljivosti, trdoživosti, odpornosti na življenjske udarce.

Tej temi (kako se po travmi vrniti v dobro življenje) se Cyrulnik posveča že vso svojo kariero.

O avtorju:

Boris Cyrulnik (1937) je francoski zdravnik, etolog, nevrolog in psihiater judovskega rodu. V poklic psihiatra ga je usmerilo dejstvo, da je med kalvarijo druge svetovne vojne ostal živ. Siroto, ki so mu nacisti ubili očeta in mater, so dali v rejniško družino. Med nacistično racijo so ga z odraslimi vred zajeli v Bordeauxu, vendar ga, skritega na stranišču, niso našli in fantič je do konca vojne z lažnim imenom Jean Laborde delal na francoski kmetiji. Razmišljanje o vprašanju, kaj človeku pomaga preživeti v ogrožajočih okoliščinah, ga je usmerilo v študij, najprej medicine na pariški univerzi, in pisanje poljudnoznanstvenih knjig s področja psihologije, ki so uspešnice v domovini in tujini: Čudovita nesreča, Mali grdi rački, Govoriti o ljubezni na robu prepada, Meso in duša, Avtobiografija strašila, Šepet fantomov, Rojstvo smisla, Sram, Psihoterapija boga.