Goli otok po sedemdesetih letih

Goli otok je eno osrednjih totalitarističnih spričeval nekdanje Jugoslavije, ki pa se ga še vedno prikazuje zgolj v bledi in že skoraj zbledeli retrospektivi polpretekle zgodovine. Kot da bi predpostavka njegove zvezanosti s totalitaristično izkušnjo zavirala pripravljenost, da se vprašamo, kaj je omogočilo in kaj še vedno omogoča Goli otok.

Monografija o Golem otoku vključuje razprave avtorjev in avtoric, ki s humanističnih, družboslovnih in zgodovinskih vidikov obravnavajo fenomen Goli otoka kot političnega zapora in koncentracijskega taborišča. Kot uvod k razpravam sta podani tudi neposredni pričevanji dveh deportirancev na Goli otok v štiridesetih in v petdesetih letih 20. stoletja.

Ob teh – in številnih drugih pričevanjih – se sproži vprašanje, ali je Goli otok res samo neka neprijetna preteklost, spričo katere nam je morda malo neprijetno, ali pa nam golootoška resnica pove nekaj o resničnosti, ki lahko ob ugodnih razmerah spet postane resnična?

Primerjava s časom, ko je Goli otok deloval kot kazensko taborišče in učinkoval kot zastraševalna oblastna metoda je seveda lahko zgolj posredna, pa vendar nas Goli otok še vedno vabi …

Avtorji prispevkov: 

• Andrej Aplenc
• Marijan Rogić
• Manca Erzetič
• Mira Miladinović Zalaznik
• Božidar Jezernik
• Renato Podberšič
• Stjepan Štivić
• Bernard Nežmah
• Dean Komel