Briljantna zato, ker gre za enega od najboljših, najbolj vznemerljivih in profesionalno najbolj dodelanih novinarsko-publicističnih besedil, kar sem jih bral v zadnjem času. (Davor Butković) Novembra leta 1997 je malo manjkalo, da bi Branimir Glavaš, glavni lik te knjige, postal hrvaški veleposlanik v Sloveniji. Takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman ni vedel, kam s tem neubogljivim županom, ki se je izkazal za resno oviro mirni reintegraciji hrvaškega Podonavja, dela države, ki je bil pod zasedbo od srbske agresije leta 1991 naprej. Ameriški general Jacques Paul Klein, začasni upravnik področja UNTAES (Prehodna uprava Združenih narodov za vzhodno Slavonijo,Baranjo in zahodni Srijem), še zadnjega zasedenega dela Hrvaške, je Tuđmanu ob več priložnostih jasno povedal, da si ne želi Glavaša na položaju prvega moža županije, ki meji z ozemljem, na katerem so enote Združenih narodov izvajale zapletene mirovne operacije.  Jacques Paul Klein ne samo, da je imel dovolj podatkov o Glavaševi vojni preteklosti, zlasti o zločinih, ki so bili storjeni v Osijeku, kjer je Glavaš bil poveljnik obrambe, temveč se je v vsakdanjem delu z reintegracijo soočal z Glavaševimi ovirami. Glavaš je namreč sodil v tisto politično strujo tistega časa, ki se je prizadevala za vrnitev hrvaškega Podonavja z vojaških posegom, tako, kot so si leta 1995 z ofenzivama Bljesak in Oluja povrnili zasedeno zahodno Slavonijo in območje Knina. In se seveda maščevati za grozljivo razdejanje in zločine, ki so jih v Vukovarju zagrešile JLA in srbske paravojaške enote. Zaradi tega je Klein od Tuđmana vztrajno zahteval, naj Glavaša umakne.