Voltaire je Filozofski slovar zastavil kot »žepni« (portatif) zbornik vse človeške vednosti. Knjiga je izraz istega duha kot Dideroteva Enciklopedija ali Historični in kritični slovar Pierra Bayla. Predstavljala bi naj recenzijo, obvladljiv pregled stanja, ki ga je človeški duh dosegel do trenutne dobe. Kot slovar je knjiga nedokončana; tako kot človeška vednost ne more doseči zadnje stopnje, tako tudi ni razloga, da bi se Filozofski slovar dovršil z nekim specifičnim geslom.

V šestdesetih letih je Voltaire tako postopno dodajal nove članke k izvirnemu besedilu; končna izdaja iz leta 1769 vsebuje 118 gesel. Z leti pa je dobil Slovar tudi nek nov vsebinski naboj. Če je bil sprva mišljen kot pregled filozofske vednosti, je postopoma dobil jasnejšo podobo religiozne kritike.

Knjiga je intelektualna orožarna enega od največjih polemičnih duhov 18. stoletja. A hkrati se v njej izkristalizira hrbtna stran te polemike. Voltaire razvije v njej podobo vednosti, ki je tolerantna, radovedna in humana.