Obravnava se izhodiščno opira na fenomenološko razgrnitev arhontike sveta kot celote bivajočega, na podlagi česar je možna strukturna opredelitev sistema »družbene moči« in sistematičnega »obvladovanja sveta«.

V prvem delu se raziskava osredotoča na filozofska dela Martina Heideggra, Vanje Sutlića in Ivana Urbančiča, kolikor v njih zasledimo tako neposredno soočenje s totalitaristično pojavnostjo, kakor tudi poskus premisleka totalitarnosti iz ključnih metafizičnih postavk (absolut, volja do moči, imperializem, nihilizem, postavje, totalitarium).

Na tej podlagi je podana refleksija totalitarnih nastavkov družbenih revolucij in zgodovinskega nihilizma, ki se vpletajo tudi v današnjo sicer aktualno, vendar po bistvu in smislu osiromašeno diskusijo o evropski prihodnosti in globalni pravičnosti.

Nadalje je pomembna obravnava sprege kapitala, tehnike in politike, ki v volji samovoljnega obvladovanja sveta ruši ravnovesje med svobodo in pravičnostjo, kjer bistveno izvisi sama človeškost človeka. Totalno funkcionalizacijo razpoložljivih človeških virov za produkcijo in potrošnjo spremljata eksistencialna indiferenca in brezmiselje, ki odločilno zaznamujeta totalitarno strukturo.