Knjiga obravnava opus Dragana Živadinova iz političnega, umetniškega, tehnoznastvenega in filozofskega vidika (predvsem prek filozofij Gillesa Delleuza, Friedricha Nietzscheja in Michela Foucaulta), in sicer skozi vse tri razvojne faze njegovega gledališča: Scipion Nasice (1983-1987), Rdeči pilot (1987-1990) in Noordung (1990-1995-2045). V središču zanimanja Živadinova je gledalec oziroma mehanizem njegove vključenosti v predstavo, zaradi česar so pri postgravitacijski umetnosti družbenopolitične, gledališkoumetniške in tehnoznanstvene strukture in strategije razumljene kot dispozitivi oziroma polja sil. Ne gre preprosto za režiranje gledaliških predstav, ampak za ustvarjanje konceptualne »celostne umetnine«, za katero je značilno predvsem to, da je procesualna. Živadinovovo gledališče ponavljanja se tako postavlja strogo nasproti meščanskemu gledališču reprezentacije: petdesetletni projektil Noordung::1995-2045 je konceptualiziran tako, da skozi kompleksno ponavljanje vsakih deset let proizvede lastno razliko, pri čemer je razlika generični del samega ponavljanja. Umetniški ustroj Noordung tako ne uprizarja nikogar drugega kot samega sebe, kar je tudi njegov najgloblji smisel.