Monografija prinaša sintezo spoznanj o klasičnem teološkem piscu Izaku Sirskem (613–700), prikazuje Izakovo življenje ter njegove poglede na kreposti, meništvo, mistiko in eshatologijo.

Delo se posveča manj znani veji vzhodne krščanske dediščine, t. i. Orientalski Cerkvi, ki je v zgodnjem srednjem veku (pred uveljavitvijo islama) prevladovala na območju Sirije, Mezopotamije in Armenije. Izakova pronicljivost in življenjski zgled sta zaslužna, da ga za svetnika in duhovnega učitelja priznavajo orientalski, pravoslavni in katoliški kristjani.

Monografija je prvi prevod omenjenega avtorja in prvo sintetično delo o pomembnem predstavniku orientalskega krščanstva v slovenskem prostoru.