Tej misli, ki nikdar ni podlegla kaki ideologiji, nasprotno, vselej opozarja na njene čeri, je lastna prav nezamejena strpnost, ki kljub svoji natančnosti in bistrini analize prinaša širino, ki je v temeljnem lastna počelu raznolikosti srednjeevropskega duha, ki pravzaprav v tem pooseblja Evropo sámo z vsemi njenimi problemi.

Toda tega češkega Sokrata naše sodobnosti, ki nagovarja našo vest, bi morali izumiti, če ga ne bi bilo. Patočka je bil strastno predan izvoru filozofske misli v njenih grških zametkih in zgodovinskemu preučevanju grške resničnosti. /…/ – Iz spremne besede Primoža Reparja ‘Jan Patočka, sokratski mislec zgodovine’.

 O avtorju:

Po študiju fenomenologije, romanistike in filozofije na FF UK v Pragi je zaključeval svoje študije v Parizu, Berlinu, Freiburgu (pri Heideggerju in Husserlu). Po vrnitvi je eden od ustanoviteljev Cercle philosophicque de Prague. Objavljati je začel v letu 1928 v reviji Česka mysl. Svojo prvo knjigo, habilitacijsko delo Naravni svet kot filozofski problem, je izdal v letu 1936.

Po vojni je začel Patočka predavati zgodovino filozofije, vendar je moral leta 1949 svoje univerzitetno delovanje tako rekoč za dvajset let prekiniti in je mogel objavljati svoja dela zgolj zelo omejeno. V letu 1968 je postal redni profesor Karlove univerze; njegova fenomenološka predavanja so se srečala z navdušujočim odzivom pri študentih in širši javnosti. Niti drugi izsiljen odhod z univerze v letu 1972 ni pomenil konec njegovega dela. Znova je premislil temeljne probleme fenomenološke filozofije in v zasebnih seminarjih in predavateljskih ciklih seznanil slušateljstvo z dosežki svojega vseživljenjskega raziskovanja filozofije zgodovine.

Umrl je spomladi leta 1977 zaradi policijskega nasilja, ki ga je bil deležen v preiskovalnem zaporu.