Na voljo je veliko filozofskih knjig. Njihovi avtorji in avtorice pišejo o vsem mogočem. Vsak trenutek je mogoče najti kako zanimivo misel, svežo in iskrivo, ali pa tako, že malce obrabljeno, velikokrat ponovljeno in postarano. Kaj v vsem tem premišljevanju prevladuje? Največ je črnogledosti in tarnanja. Filozofi so nejevoljni, zgražajo se nad drugimi ljudmi, družbo, svetom, planetom in življenjem nasploh. Sami v glavnem vedo, kako bi bilo treba, toda kaj ko so jim drugi ljudje le redki pripravljeni prisluhniti. V njihovih očeh so nevedni in neprosvetljeni, zato bi jim bilo treba odpreti oči. Zakaj jih držijo tako trdno zaprte? Naj jih vendar odprejo in na široko pogledajo, kaj jim v knjigah ponujajo vsakovrstni vedeži, modreci in učenjaki.

Včasih pa sta pesimizem in »jamranje«, kot se je izrazil neki slovenski politik, nekoliko utrudljiva. Lise na črni sliki so si namreč zelo podobne, tudi podobe, čeprav so nekatere abstraktne, so skoraj enake. Kaj če bi pobrskali po tistih knjigah, v katerih je najti poziv k veselju do življenja, optimistične pobude in spodbude ter klic k radoživosti? Gotovo so nekje na knjižnih policah tudi take. Najbrž so že nekoliko porumenele in zaprašene, iz starih in minulih časov, toda vseeno je vredno prelistati po njih.

Kot rdeča nit se v knjigi vleče spoznanje, da je eno izmed zagotovil veselja do življenja vsekakor tudi filozofija. Nič glasnega in vsiljivega ni v tem. To je tiha, vendar nadvse zanesljiva radost.